Miha Trampuž, 2002

6Do drugačne kolizije lahko pride, kadar je neka stvaritev kot imaterialna dobrina utelešena v neki stvari. Veliko avtorskih del in drugih stvaritev je namreč utelešenih v stvareh, duhovne stvaritve so lahko stopljene s svojim materialnim izrazom (npr. kip v bronu, ki je obenem avtorsko delo in stvar). Tako stvar postane stična točka dveh pravic in pravnih vej, ki imata vsaka zase pomembna, izključna in lahko tudi medsebojno izključujoča se upravičenja. Kadar sta njihova nosilca dve različni osebi, lahko pride do soočenja intelektualne lastnine s stvarno lastnino. Seveda se kljub podobnim dogmatskim utemeljitvam in podobnemu zgodovinskemu izvoru lastninska pravica in pravice ustvarjalnosti razlikujejo po številnih elementih (glej Trampuž-1996, s. 114–119). Razlike med pravicami iz ustvarjalnosti (60. člen) in zasebno lastnino (33. člen) so v naravi predmeta pravic, značilnostih pravic, osebnostnem momentu, posebnostih v pravnem prometu, vsebinskih omejitvah, časovnih omejitvah. Zato pravice ustvarjalnosti niso lastninsko pravo, na varstvenem “predmetu” teh pravic ne morejo nastati stvarnopravna razmerja (Ulmer, § 16, II; Štempihar, s. 28 in 29). Vendar v določenih položajih tudi te razlike ne pomagajo.

7Da je treba razlikovati med pravicami ustvarjalnosti in lastninsko pravico, je v našem pravu celo izrecno uzakonjeno: v avtorskem pravu (40. člen ZASP). To pravilo je sicer deklaratorne in instruktivne narave, vendar lahko njegove rešitve uporabimo za vse pravice iz ustvarjalnosti po 60. členu, ko trčijo v stvarno pravo. Členi 40–45 ZASP dajejo odgovor na vprašanje, ali sploh in kdaj dati kateremu statutu, kateri pravici prednost, kadar zgoraj omenjeno soočenje postane kolizija. ZASP najprej omenja neodvisnost pravic, kar pomeni, da so pravice načeloma medsebojno neodvisne, hkrati pa vzajemno omejene z drugimi pravicami v okviru veljavnega pravnega reda (glej tudi Schack, s. 56 in nasl.). Taka sistemska umestitev pravic narekuje sklep, da so na abstraktni ravni enakopravne, hierarhije med njimi ni; obstaja le razvrščanje njihovih vsebin, ki določajo konkreten doseg vsake pravice. Zdi se, da je glede tega najbolj primerno pravilo praktične konkordance temeljnih pravic, ki je bilo sprejeto v nemškem pravu (Zvezno ustavno sodišče z dne 24. 2. 1971 – Mefisto, NJW 1971, s. 1654). Doseči je treba optimalno ravnotežje posameznih oblastvenih upravičenj. To načelo je priznavala tudi sodna praksa pred ZASP (gl. VGSH Pž 2367/87 z dne 20. 10. 1987, Pregled VSH 1988, 35, s. 189; VGSH Pž 67/87 z dne 2. 2. 1988, Pregled VSH 1989, 40, s. 149). ZASP določa tudi medsebojno usklajenost obeh pravic, ki zato ne smeta posegati ena v drugo (Straus, s. 282). Vsaka od obeh pravic je pravno samostojna (Štempihar, s. 29). Končno je neposredna posledica oziroma sestavni del pravila o neodvisnosti in skladnosti obeh pravic tudi pravilo, da prenos materialnih avtorskih pravic na delu ne vključuje prenosa lastninske pravice na primerku dela in obratno. To pravilo je v primerjalnem pravu pogosto in pomeni, da razpolaganje na enem področju nima učinkov na drugem (gl. člen 41 ZASP). Pravila členov 40–45 ZASP bi se analogno lahko uporabila pri razmerjih ostalih pravic iz ustvarjalnosti s pravico do zasebne lastnine.