Priprta vrata Ustavnega sodišča za presojo gole zakonitosti
Aleš Galič, 2011
83Stališča US glede preizkusa, ali je izpodbijana sodna odločba očitno napačna oziroma samovoljna, je treba razumeti v povezavi z opredelitvijo polja presoje US v postopku ustavne pritožbe. US namreč ne preizkuša same po sebi pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega ter procesnega prava. Temeljni kriterij preizkusa US, ali je podana kršitev človekovih pravic, predstavlja t. i. Schummannova formula. V postopku z ustavno pritožbo US preizkuša zgolj, ali je sodišče z razlago zakonu dalo vsebino, ki je z vidika kakšne človekove (ustavne) pravice nesprejemljiva (OdlUS XVII, 92, Up-1369/06, Ur. l. 113/08). US pri tem opravi miselni preizkus, ali bi v primeru, če bi že sam zakon izrecno vseboval takšno pravilo, kot ga je z razlago zakona izreklo sodišče, tak zakon zaradi neskladnosti z Ustavo moralo razveljaviti (Up-1292/08, Ur. l. 77/09). To torej pomeni, da US ne preizkuša pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava (in seveda tudi ne pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja), pač pa zgolj vprašanje, ali sodišča zakona ne razlagajo na ustavno nedopusten način. Povedano še z drugimi besedami: US sporno pravno stališče, ki ga je zavzelo sodišče in ki mu pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje, subsumira neposredno pod Ustavo. US ne presoja, ali je zavzeto pravno stališče (razlaga zakona) v skladu z zakonom, pač pa le, ali je nesprejemljivo z vidika kakšne človekove oz. ustavne pravice. Enako, kot je v postopku »abstraktne« presoje ustavne skladnosti zakona naloga US, da preizkusi, ali je zakonodajalec sprejel zakon s protiustavno vsebino, je v postopku z ustavno pritožbo naloga US, da preizkusi, ali je sodišče z razlago zakonu dalo vsebino, ki je z vidika človekovih oziroma ustavnih pravic nesprejemljiva.
84Doktrina o prepovedi sodniške samovolje oziroma zahteva, da sodba ne sme biti tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče šteti za samovoljno oziroma arbitrarno, pa predstavlja korektiv izhodišča, da zgolj napačna uporaba »navadnega zakonskega« (materialnega ali procesnega) prava ne more utemeljiti uspeha ustavne pritožbe. V primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled napačna in je sodišče sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, je namreč utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev – torej samovoljno oz. arbitrarno. Doktrino o ustavni prepovedi očitno napačne oziroma arbitrarne sodne odločbe je slovensko US povzelo po nemškem Zveznem ustavnem sodišču. Slednje utemeljuje, da je pravica do enakosti pred zakonom prekršena, če odločitev sodišča glede na pomen dobrin ni več razumljiva oz. je očitno napačna in zato utemeljuje sklep, da ne temelji na pravnih razlogih in da je zato samovoljna. Ne vsaka, pač pa le očitno napačna in nerazumna odločitev lahko utemelji poseg US (Sklep BVerfG z dne 15. 5. 1984, BverfGE 67, str. 95). Pri tem očitek samovolje ne vsebuje očitka o subjektivni krivdi; ta očitek je treba razumeti v objektivnem smislu – kot dejansko in očitno neprimernost določenega ukrepa v razmerju do dejanskega položaja, ki naj bi ga urejal.
85Po obravnavanem kriteriju presoje US torej ne presoja zgolj ustavne skladnosti stališč (razlage zakona), pač pa tudi pravilnost uporabe navadnega zakonskega prava. Omenjeni vidik prepovedi sodniške samovolje oz. arbitrarnosti, kar vključuje tudi vidik »očitne napačnosti« sodne odločbe, gotovo pomeni, da tudi Ustavnemu sodišču v izjemnih primerih ostajajo »priprta vrata« za presojo gole nezakonitosti. Vendar US zaradi kršitve prepovedi sodniške samovolje po 22. členu izpodbijano sodbo lahko razveljavi le, če je ta očitno napačna (očitno nezakonita), ne pa, če je »zgolj« napačna. Zahteva se torej kvalificirana stopnja nezakonitosti (»očitnost«). Razmejitve med primerom, ko je sodba »le« nezakonita, in primerom, ko je »očitno« nezakonita, na abstraktni ravni ni mogoče natančno opredeliti. To je gotovo problematično, saj vzpostavlja negotovost in nejasnost glede razmejitve med mejami presoje »rednega« sodstva in US. Za to, da ustavna pritožba ne postane le še eno dodatno pravno sredstvo (»četrta instanca«), in da se ohrani načelna razmejitev pristojnosti med rednim sodstvom in US, sta nujna velika previdnost in restriktiven pristop. Če bi US preširoko razumelo pojem »očitne napačnosti«, bi od zgoraj opisane razmejitve pristojnosti med US in »rednimi« sodišči oziroma od razmejitve med neustavnostjo in nezakonitostjo ne ostalo praktično nič. US se vsaj na načelni ravni te nevarnosti zaveda (npr. OdlUS XVII, 92, Up-1369/06, Ur. l. 113/08).