Barbara Pernuš – Grošelj, 2002

44OdlUS VIII, 196, U-I-91/98, Ur. l. 61/99: US je presojalo določbi 3. in 15. člena Zakona o posebnem davku na bilančno vsoto bank in hranilnic ter določbo 15. člena tega zakona razveljavilo, kolikor davčna obveznost po izpodbijanem zakonu skupaj z davkom od dobička pravnih oseb presega 50 odstotkov višine dobička, ugotovljenega v izkazu uspeha davčnega zavezanca pred obdavčitvijo. US je najprej ugotovilo, da je gospodarska in družbena funkcija bank in hranilnic tako različna od drugih gospodarskih subjektov, da ni podana kršitev načela enakosti. V nadaljevanju je pojasnilo, da je davek na bilančno vsoto bank po svoji naravi predvsem davek od dobička, z njim je tako prišlo do “prikritega” dviga davka od dobička bank in hranilnic. Davčni zavezanec mora tako poleg davka od dobička plačati še davek na bilančno vsoto, kar po ugotovitvah US lahko doseže celo višino celotnega bruto dobička. Po oceni US je vprašanje, ali posamezen davek (že) posega v pravico do zasebne lastnine, včasih le kvantitativno: ali je višina predpisanega davka tolikšna, da ogroža bistvo lastnine kot posebne oblike materialne podlage človekove svobode, ki naj skupaj z drugimi ustavnimi pravicami zagotavlja možnost svobodnega življenja, zadovoljevanja življenjskih potreb in osebnostni razvoj v družbi oziroma od kod dalje, nad katero višino davčne obveznosti, gre sploh že za takšen poseg. Gre za vprašanje morebitne prekomernosti obdavčitve, ki je v tem primeru pojmovno povezano in se lahko rešuje analogno z vprašanjem prekomernosti v ožjem smislu kot delom testa sorazmernosti, s katerim se presoja ustavna dopustnost posega v ustavne pravice. Vprašanje prekomernosti, to je sorazmernosti v ožjem smislu, bi sicer prišlo na vrsto šele, če bi US ugotovilo, da je ukrep, ki predstavlja poseg v človekovo pravico, prestal prvi preizkus neizogibnosti ukrepa. V tem primeru pa prava mera ne določa le dopustnosti posega, ampak pomeni hkrati že odločitev, ali sploh gre za poseg oziroma od kod dalje gre za poseg, zato je moralo US najprej preskusiti, ali izpodbijani davek ne posega prekomerno v premoženje zavezancev. US je pojasnilo, da Ustava sicer ne določa, kdaj in v kakšnem obsegu lahko zakonodajalec predpisuje davke. Vendar s stališča gospodarskega subjekta, katerega poglavitni motiv opravljanja dejavnosti je doseganje čim večjega dohodka oziroma dobička (kar je navsezadnje tudi merilo za družbeno vrednotenje gospodarskega subjekta), pomeni odvzem vsega dobička, izničenje njegovega temeljnega motiva. Možnost, da davek – ki je kljub drugačni davčni osnovi po svoji naravi vendarle davek na dobiček – poseže v celotni dobiček, zato v določenem delu pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine. Prav zaradi svoje očitne prekomernosti posega v zasebno lastnino pa pomeni v enakem delu tudi poseg v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena. Ob tako močnem (davčnem) pritisku zakonodajalca na banke in hranilnice ter možnosti tako globokega posega v dobiček se namreč pojavi utemeljena bojazen nepremišljenega in preveč rizičnega plasiranja finančnih sredstev predvsem s ciljem, po vsej sili doseči zniževanje davčne osnove in s tem ohranitev vsaj dela dobička. US je po pregledu primerjalnih ureditev ugotovilo, da davčna stopnja davka od dobička nikjer ne preseže 50 odstotkov. Ob sklicevanju na prakso nemškega US, ki je zavzelo stališče, da mora biti davčna osnova stvarno povezana z donosnostjo gospodarske enote in mora njihove vrednosti v medsebojni primerjavi realno odražati. Premoženjski davek lahko ob drugih davkih seže na donos od premoženja le, kolikor skupna davčna obremenitev domnevnega donosa predstavlja približno polovično delitev med zasebnim in javnim in je hkrati ta obremenitev tudi v skladu z načelom enakosti v obdavčitvi. Glede na to je US ugotovilo, da v konkretnem primeru obdavčitev, kolikor presega največ polovico donosa, predstavlja poseg v ustavno pravico iz 33. člena. Pri določitvi še sprejemljive in dopustne meje obdavčitve pa je US upoštevalo naravo in namen davka na bilančno vsoto.