Pričakovalne pravice
Jan Zobec, 2011
22Pričakovalne pravice in zahtevki, ki so z njimi povezani, so bili predmet presoje v OdlUS XV, 98, Up-77/04, Ur. l. 118/06 in OdlUS XVI, 64, U-I-117/07, Ur. l. 38/07. V prvi zadevi (kjer se je US glede pojma upravičenega pričakovanja sklicevalo na prakso ESČP v zadevah Pine Valley Developments Ltd. in drugi proti Irski – 29. 11. 1991 in Pressos Compania Naviera S.A. in drugi proti Belgiji – 20. 11. 1995) je šlo za pričakovanje pridobitve lastninske pravice na nepremičnini po pravnomočnosti sklepa o domiku. US je tu navedlo, da je od tega trenutka dalje »kupec nepremičnine na dražbi v izvršilnem postopku v položaju, ko je varovan v svojih pravicah. Njegovo pridobitev lastninske pravice na nepremičnini bi lahko preprečila le njegova nezmožnost plačila kupnine, ne pa kakšna druga naknadno nastala okoliščina (npr. umik predloga za izvršbo).« Ker je odločitev o tem, ali bo na nepremičnini pridobil lastninsko pravico v celoti, izključno odvisna samo od njega (kupca, v konkretnem primeru pritožnika) samega, saj so bili vsi ostali pogoji za pridobitev lastninske pravice že izpolnjeni, je njegovo pričakovanje te pridobitve tako utemeljeno in konkretno, da zadosti pojmu upravičeno pričakovanje in je zato varovano z ustavno določbo o varstvu zasebne lastnine. US je še pojasnilo: »V skladu z ZIZ (192. člen) bi namreč po pravnomočnosti sklepa o domiku njegovo pridobitev lastninske pravice preprečila le njegova neizpolnitev obveznosti položitve kupnine. Zato pomeni ustavitev izvršilnega postopka in razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj zaradi upnikovega poplačila, potem, ko je bil sklep o domiku že pravnomočen, nedopusten poseg v pritožnikovo pričakovalno pravico, ki ima podlago v 33. členu.« V konkretnem primeru je upnik zaradi poplačila terjatve umaknil predlog za izvršbo (zato je sodišče ustavilo izvršilni postopek in razveljavilo vsa opravljena izvršilna dejanja). V tem položaju zato ni šlo samo za pričakovalno pravico kupca nepremičnine, ampak tudi za lastninsko pravico dolžnikov. Ta se sicer mora umakniti absolutno močnejši upnikovi pravici sodnega varstva. Vendar v tem primeru ni bilo več razlogov za njeno varstvo. S poplačilom njegove terjatve (zaradi katere varstva je sploh tekel izvršilni postopek) in posledičnim umikom predloga za izvršbo (zahteve za sodno varstvo) je namreč prenehala. Razlogov za poseg v lastninsko pravico dolžnikov (ki so izključno v zagotovitvi upnikove pravice do sodnega varstva) tako ni bilo več. Kot je v OLM utemeljeno navedla sodnica dr. D Wedam – Lukić, »bi moralo [zato] US utemeljiti, zakaj varstvo kupčeve pričakovalne pravice odtehta težo posega v lastninsko pravico dolžnikov«. Soglašati je mogoče tudi z njenim nadaljnjim stališčem, »da pomeni za dolžnika izguba lastninske pravice na nepremičnini, v kateri prebivata, večjo izgubo, kot pomeni za kupca izjalovitev pričakovanja, da bo šele postal lastnik te nepremičnine«.
23V drugem primeru (OdlUS XVI, 64) je US presojalo položaje treh skupin upnikov (tudi tu se je sklicevalo na prakso ESČP – tokrat na sodbi Kopecký proti Slovaški z dne 28. 9. 2004 in Draon proti Francij z dne 6. 10. 2005). V prvi skupini so bili tisti, ki so že imeli pravnomočno sodno odločbo, s katero jim je bila priznana pravica (pravica do poplačila terjatve do izbrisane družbe ali do družbenika take družbe), kar pomeni, da je šlo za t. i. pridobljeno pravico. Upnikom iz drugih dveh skupin pa je US priznalo pričakovalne pravice. Tako tistim, ki so imeli v času uveljavitve ZFPPod-B v teku postopke, v katerih so uveljavljali svoje terjatve do izbrisanih družb oziroma njihovih družbenikov, in odločitev o obstoju njihove terjatve še ni bila pravnomočna, kot upnikom družb, ki so bile izbrisane v enem letu pred uveljavitvijo ZFPPod-B. Čeprav ti upniki niso imeli v teku postopkov, v katerih so uveljavljali terjatve do izbrisane družbe (oz. do družbenikov take družbe), je odločilno, da je imela »njihova terjatev do aktivnih družbenikov […] do uveljavitve ZFPPod-B dovolj trdno podlago v zakonski določbi, katere ustavnost je bila potrjena tudi že z odločitvijo US«.
24Obe odločbi utrjujeta stališče US (povzeto iz prakse ESČP – sodbi Draon proti Franciji – prim. 68. t. obrazložitve in Kopecký proti Slovaški – prim. 45.–52. t. obrazložitve), da so pričakovalne pravice konkretni, na veljavnem pravu temelječi zahtevki za pridobitev določene lastnine, pri čemer morajo biti ti zahtevki na pravu ali na ustaljeni sodni praksi temelječa pričakovanja pridobitve lastninske pravice in ne samo upanje na njeno pridobitev. In v čem je bistvo (ustavno)pravnega varstva pričakovalnih pravic. Upam si reči, da so posledica (bolj ali manj zavednega) spoznanja o protislovju med dejansko niansiranimi prehodi iz enega v drug pravni položaj in med nesposobnostjo prava odzivati se na te odtenke. V pravu je marsikje tako, da so meje potegnjene izključujoče in absolutno – čeprav ni v življenju nič absolutnega in tudi zelo malo črno-belega. Tako je tudi z lastninsko pravico – nekdo je ali pa ni lastnik – tertium non datur. Prenos lastninske pravice na nepremičnini se npr. zgodi v trenutku – takrat, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme predlog za vknjižbo lastninske pravice v korist pridobitelja, ali (pri pridobitvi lastnine z domikom) s trenutkom pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. Pred tem trenutkom ni nič, po njem je vse – prej pridobitelj ni imel nič, po tem trenutku ima »vse« – najvišjo privatno pravno oblast na stvari. V resnici pa je tako, da je do prenosa (pridobitve) lastninske pravice prišlo po določenem postopku, ki pomeni več faz »prenašanja« ali »pridobivanja« v zaporedju pravnih poslov in pravnih dejanj (sklenitev zavezovalnega pravnega posla, razpolagalni pravni posel, vložitev predloga za vknjižbo, prispetje tega predloga na sodišče), od katerih je zadnja pripeljala do »dokončnega« prenosa oz. pridobitve. Ko gre za prenos lastninske pravice, je koncept pričakovalnih pravic most, po katerem se pravica prenese – most zato, ker pravica, za katere prenos mora biti opravljeno zaporedje pravnih dejanj, od odsvojitelja na pridobitelja ne »preskoči«, ampak nanj v resnici preide (oz. se prelije od prenositelja na pridobitelja). Filozofija pravnega varstva pričakovalnih pravic je v spoznanju nujnosti pravnega priznavanja postopnosti, niansiranosti in dialektičnega procesa (in ne skoka), ki na koncu pripelje do nekega premoženjskopravnega položaja. Pričakovalne pravice, ki so pozitivistično gledano pravno varovani položaji v postopku pridobivanja neke premoženjske pravice, pomenijo most, prehod, nianse, s katerimi se zrelativizira absolutnost lastninske pravice in črno-bela slika njenega prenašanja in pridobivanja, predvsem pa so zanikanje dejstva, da se to zgodi v trenutku in tako rekoč iz »nič«.
25To lepo izraža Up-591/10 z dne 2. 12. 2010, Ur. l. 107/10, s katero je dalo US varstvo pridobiteljevi lastninski pravici v pričakovanju pred lastninsko pravico odsvojitelja (ki je bil ob odločanju še vpisan v zemljiški knjigi – torej »pravi in edini« lastnik). Reklo je namreč, da začne v razmerju med prenositeljem in pridobiteljem lastninske pravice prenos te pravice (in upravičenj, ki jih ta vključuje) učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. čl. SPZ, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen (41. čl. ZZK-1). Ker je torej pritožnik (pridobitelj) izkazal, da razpolaga z veljavnim zavezujočim in razpolagalnim pravnim poslom za sporno stanovanje, bi morali po mnenju US sodišči »upoštevati, da so nanj kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa v spornem (relativnem) razmerju do nasprotne stranke že prešla lastninskopravna upravičenja«.
26ESČP je videlo poseg v pričakovalne pravice tudi v razveljavitvi pravnomočne sodbe, ki nalaga plačilo dolga (sodba v zadeva Rybakh proti Rusiji z dne 24. 7. 2003 – Jacobs et al., s. 485), retroaktivna sprememba iztožljivih odškodninskih zahtevkov (sodbi v zadevah Draon proti Franciji in Maurice proti Franciji, obe z dne 6. 10. 2005), ugotovitev ničnosti najemnikove opcije podaljšati najem (ničnost je bila tu posledica najemodajalčevega ravnanja ultra vires), pri čemer je bila po mnenju ESČP prav možnost podaljšanja najema razlog, da je najemnik sklenil pogodbo; tudi nobena od strank se ni zavedala, da bi obstajale pravne ovire za opcijsko klavzulo, in tudi poznejše najemnikovo ravnanje (gradnja na zemljišču, sklenitev podnajemniških pogodb) je bilo motivirano z možnostjo podaljšanja najema (sodba v zadevi Stretch proti Združenemu kraljestvu z dne 24. 6. 2003). Kot pričakovalno pravico, ki je sestavni del premoženja, je ESČP opredelilo legitimno pričakovanje, da bo oseba lahko povečala premoženje v skladu z uradno registriranim razvojnim načrtom, na podlagi katerega je stranka (pritožnik) kupila zemljišče z namenom, da bi na njem gradila (Pine Valley Developments proti Irski, sodba z dne 29. 11. 1991). V zadevi Stran Greek Rafineries and Stratis Andreadis proti Grčiji (sodba z dne 9. 12. 1994) si je ESČP pri presoji, ali pomeni razglasitev razsodbe arbitraže za nično poseg v konvencijsko jamstvo lastnine, zastavilo vprašanje, ali to, kar je dosojeno z arbitražno razsodbo, ustreza izterljivemu dolgu. Ugotovilo je, da je bila razsodba dokončna in zavezujoča ter da zato tisto, kar je bilo z njo dosojeno, ustreza izterljivemu dolgu (čeprav je bila zaradi postopka razveljavitve razsodbe ta pravica izpodbojna). Drugačno stališče izhaja iz sodbe v zadevi Pressos Compania Naviera SA in drugi proti Belgiji (20. 11. 1995), kjer je ESČP štelo, da pojmu premoženja (lastnine – possession) ustreza že sámo pričakovanje, da bo v skladu s splošnimi pravili odškodninskega prava odškodninskemu zahtevku ugodeno. V zadevi National & Provincial Building Society, the Leeds Permanent Building Society and the Yorkshire Building Society proti Združenemu kraljestvu (sodba z dne 23. 10. 1997) se je ESČP spet vrnilo k stališču, da je pravno priznan in izterljiv dolg premoženje (in s tem lastnina v pomenu 1. člena 1. Protokola) ter da temu pojmu ustreza tudi upravičeno pričakovanje, da bo stranki (oškodovancu) v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava dosojena odškodnina. Bolj jasen in razločen je bil veliki senat v zadevi Gratzinger in Gratzingerova proti Češki (sodba z dne 10. 7. 2002), ko je poudaril razliko med golim upanjem na povračilo in upravičenim pričakovanjem: upravičeno pričakovanje je po svoji naravi bolj določno od samega upanja in je utemeljeno na zakonskih določbah ali na pravnem aktu, kakršen je sodna odločba. Konvencijsko varovano upravičeno pričakovanje je torej tisto, ki ima zadostno oporo v nacionalnem pravu, na primer v utrjeni sodni praksi domačih sodišč (prim. sodbi Kopecký proti Slovaški in Anheuser – Busch Inc. proti Portugalski z dne 11. 1. 2007).
Literatura k členu:
Dodatna literatura (pravica do zasebne lastnine):
Barkhuysen – Lindenbergh (ured.), Constitutionalisation of Private Law, Leiden 2006;
Gavella, Sadržaj i granice vlasnikove pravne vlas)ti, s. 9–106, v Gavella et al., Odabrane teme iz stvarnog prava, Zagreb 1992;
Gavella (ured.), Stvarno pravo, Zagreb 1998;
Jacobs et al., The European Convention on Human Rights, Oxford 2010;
Juhart (ur.) Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004;
Juhart et al., Stvarno pravo, Ljubljana 2007;
Kocbek (ur.), Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, Ljubljana 2007;
Sajovic, Osnove civilnega prava, splošni del, Ljubljana 1994;
Sajovic, Osnove civilnega prava, Stvarno pravo I, Ljubljana 1994;
Tratnik, Lastninska pravica na nepremičninah, Ljubljana 2004.