Aleš Galič, 2011

28Poseg v pravico do kontradiktornega postopka je tudi uveljavitev sistema prekluzij glede navajanja novih dejstev in dokazov. Vendar ta poseg ni nujno nedopusten. Uvedbo tovrstnih sistemov prekluzij upravičuje zahteva po zagotavljanju sodnega varstva v razumnem roku. Vendar pa je treba upoštevati, da pomenijo občuten poseg v pravico stranke, da se izjavi v postopku, in tudi negativno vpliva na težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe. Zato je treba vztrajati pri njihovem izjemnem značaju, jih dopustiti le v primeru, če so nujno potrebne za zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva v razumnem roku, če sploh pripomorejo k pospešitvi postopka ter predvsem pod pogojem, da je zamudo mogoče pripisati krivdi stranke in če kljub sistemu prekluzij stranki (predhodno) ostane razumna možnost, da se v postopku izjavi. ZPP v čl. 286 ZPP določa, da mora stranka že na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva in ponuditi dokaze ter se izjaviti o navedbah nasprotne stranke (1. odst.), na poznejših narokih pa le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (2. odst.); pozneje navedena dejstva in dokazi se (4. odst.) ne upoštevajo. Ureditev je dovolj ohlapna, da sodiščem omogoča ustavnoskladno interpretacijo in da sodišča uporabo pooblastila za prekluzijo dejstev in dokazov omejijo na ustavno še dopustno mero. Predvsem je potrebno opozoriti, da bo odgovornost sodišč, da z ustrezno razlago pojma »krivde« zagotovijo, da bo strankam ostala realna možnost, da se v postopku izjavijo.  Sodišča bi kot upravičen razlog za naknadno navedbo novih dejstev in dokazov morala upoštevati tudi možnost, da stranka določenih dejstev predhodno ni navedla, ker se ob predhodnem teku postopka in zbranem procesnem gradivu še niso izkazala kot pomembna. Nasprotno stališče bi nesorazmerno posegalo v pravico stranke, da se v postopku izjavi, in bi tudi okrnilo vsebinsko kvaliteto sodnega varstva, obenem pa s tem, ko bi stranki silila, da že takoj navedeta vse argumente, ki bi utegnili priti v poštev, zaradi nepreglednosti vlog tudi ne bi prispevala k pospešitvi in racionalizaciji postopka. Legitimen in zaželen namen ureditve prekluzij v pravdnem postopku pa je tudi v tem, da se od strank (in predvsem od odvetnikov kot njihovih pooblaščencev) dosežeta pričakovana skrbnost in trud. Moderna ureditev pravdnega postopka mora uveljaviti (med drugim) tudi načelo obveznosti strank, da prispevajo h koncentraciji in pospešitvi postopka. Pri postroženju procesnih zahtev aktivnega ravnanja strank ne gre za to, kako naj se »sodnik na lahek način, s postavljanjem procesnih ovir, znebi spisa brez vsebinske odločitve« (pri čemer naj bi vedno manj postajala pomembna vsebina odločitve o sporu). Poudarjene procesne zahteve (prekluzije, zahteva po obrazloženem izjavljanju in prerekanju dejstev …) je treba razumeti kot jasno vzpodbudo strankam, da se aktivno in skrbno pripravijo na svojo zadevo – to pa je po naravi stvari tudi za vsebinsko kvaliteto odločitve lahko le dobro. Ta vzpodbuda strankam, naj bodo aktivne, pa ne more biti postavljena kot »prošnja«, saj bi sicer ostala brez učinka, pač pa kot zahteva z jasnimi sankcijami (Up-2443/08, Ur. l. 84/09). Posledično prav ureditev, ki od strank (učinkovito – z zagroženimi sankcijami) zahteva, da se predvsem same skrbno in v ustreznem času pripravijo na pravdo, to prinese tudi bistveno  večjo vsebinsko kvaliteto sodnega varstva kot pa koncept, po katerem naj se (skoraj) vsa odgovornost za vsebinsko kvalitetno odločitev v sporu prepusti sodišču (stranke pa lahko ostanejo v lagodni gotovosti, da jih ne more doleteti nič slabega, čeprav se sploh ne pripravijo na zadevo).

29US je leta 2009 ocenilo, da je institut prekluzij po čl. 286 ZPP v skladu z Ustavo (Up-2443/08, Ur. l. 84/09). US je v tej odločbi izčrpno pojasnilo, da mora biti zakonska ureditev zasnovana tako, da od strank zahteva, da se same skrbno in v ustreznem času pripravijo na pravdo, kar bistveno prispeva tudi k večji vsebinski kakovosti sodnega varstva. To pa je mogoče doseči le z grožnjo ustreznih sankcij. Glavno vodilo pri tem je, da se tudi v konkretnem postopku najde pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi strani. Sistem prekluzij po ZPP je dovolj prožen (saj pod pogojem nekrivde dopušča tudi poznejše navedbe), da ta cilj omogoča. Zato ne gre za prekomeren poseg v pravico do izjavljanja po 22. členu. US pa je ustreznost takih načinov zagotavljanja koncentracije oziroma pridobivanja procesnega gradiva pred narokom, ki jih je prinesla novela ZPP-D (mišljen je drugi odstavek 286. člena ZPP), za koristno ocenilo tudi v odločbi U-I-164/09, Ur. l. 12/10.

30Novela ZPP-D je prinesla zelo stroge sankcije za izostanek stranke z naroka. Predvsem je bila zelo stroga ureditev, da je sodišče proti tožencu lahko izdalo zamudno sodbo, če ni prišel na prvi narok, pa čeprav je pred tem (morda celo zelo prepričljivo in s predložitvijo dokazov) odgovoril na tožbo. Pri izdaji zamudne sodbe v takšnem položaju sodišče ni smelo upoštevati odgovora na tožbo. US je v postopku presoje ustavnosti omenjene določbe najprej ugotovilo, da iz zakona izhaja, da je namen sankcije za izostanek z naroka povečati aktivnost in odgovornost strank ter s tem preprečiti zavlačevanje oziroma omogočiti zaključek postopka tudi v primerih neupravičene neudeležbe strank (U-I-164/09, Ur. l. 12/10). Ta cilj je, kot ugotavlja US, legitimen. Vendar pa po presoji US sankcioniranje izostanka toženca s prvega naroka sploh ni primerno sredstvo za dosego tega cilja. Predvsem glede na to, da je novela ZPP-D uvedla druge načine za zagotovitev koncentracije postopka in možnost sodišča, da v veliki meri zagotovi, da bo procesno gradivo zbrano že pred prvim narokom (čl. 286/2 ZPP), ni potrebe, da bi se stranko z grožnjo zelo hudih sankcij sililo, da pristopi na narok. Struktura ZPP sodišču zdaj omogoča, da že pred glavno obravnavo pridobi potrebna pojasnila od obeh strank postopka – prav tako pa mu omogoča, da ob upoštevanju večje procesne aktivnosti tožnika, ki bo pogosto vplivala na izid postopka, primerno sankcionira toženo stranko, ki kljub pravilnemu vabljenju ne pride na prvi narok za glavno obravnavo. Tudi za »prisilno« udeležbo na poravnalnem naroku (ki se ga tožena stranka ne udeleži zaradi iskrene pripravljenosti na sodno poravnavo, pač pa le iz strahu pred izdajo zamudne sodbe) ni mogoče sklepati, da lahko nezanemarljivo poveča število sodnih poravnav. Zato US ugotavlja, da izpodbijana določba nima nobenega dodatnega koristnega učinka za doseganje ciljev učinkovitosti, hitrosti, ekonomičnosti in koncentracije pravdnega postopka. Izpodbijana zakonska ureditev pomeni prekomeren poseg v pravico tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena, zato jo je US razveljavilo.

31Zoper »klasično obliko« zamudne sodbe (ki se izda v primeru, ko toženec ne odgovori na tožbo, kjub temu, da je bil pravilno vabljen, in kljub temu, da je tožba sklepčna; čl. 318 ZPP) US nima pomislekov. Pravica do izjavljanja ni dolžnost. Zadošča, da je stranki omogočeno, da se izjavi. Lahko se sicer odloči, da te pravice ne bo uveljavila, vendar pa ima to zanjo lahko negativne posledice. Pač pa mora sodišče vprašanje sklepčnosti tožbe (tj. preizkus, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen) v zamudni sodbi ustrezno obrazložiti (OdlUS XII, 110, Up-201/01, Ur. l. 117/03).