Barbara Kresal, 2011

19Iz prakse US izhaja, da ima določba 50. člena zelo širok domet in da posega na številna pravna področja. Na to določbo se vlagatelji zelo pogosto sklicujejo, US pa je v obdobju od prve izdaje KURS razvilo zelo bogato sodno prakso v zvezi s to človekovo pravico. Še vedno se največje število zadev, ki se sklicujejo na 50. člen, nanaša na področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

20Pripomniti velja, da je ta praksa od konca 2007 dalje bistveno manj obsežna zaradi strožje interpretacije pravil o pravnem interesu, tako da je večina pobud tudi na tem področju zavrženih v skladu s stališčem US, po katerem se v primerih, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, pobuda lahko vloži šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev zoper posamični akt hkrati z ustavno pritožbo (tako v OdlUS XVI, 82, U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Ur. l. 110/07, če gre za zakon, v OdlUS XVII, 2, U-I-251/07 z dne 10. 1. 2008, Ur. l. 6/08, če gre za podzakonski akt, in v OdlUS XVI, 79, U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007, Ur. l. 101/07, če gre za podzakonski akt, kjer bi prišla v poštev odprava, ter v OdlUS XVI, 87, U-I-174/05 z dne 13. 12. 2007, Ur. l. 122/07, če gre za predpis, ki je med postopkom prenehal veljati).

21Še vedno se presoja po 50. členu pogosto povezuje z drugimi ustavnimi določbami, zato je bralca koristno usmeriti tudi na komentar k drugim določbam, o tem zlasti 51. člen, 52. člen, 53., 54. in 56. člen, pa tudi 33. člen, 34. člen ter še posebej 14. člen in 2. člen, tudi 155. člen itd. V nadaljevanju so predstavljene zadeve iz novejše ustavnosodne prakse s področja socialne varnosti, ki so bile presojane z vidika različnih ustavnih določb, ne le z vidika 50. člena.

22Tudi iz novejše prakse US izhaja, da v okvir 50. člena sodijo v tem členu izrecno našteta obvezna socialna zavarovanja, pa tudi druga, npr. zavarovanje za primer brezposelnosti. Tako v odločbi U-I-159/07 z dne 10. 6. 2010, Ur. l. 51/10 (17. tč.): »… Med socialnimi zavarovanji, navedenimi v tej ustavni določbi, sicer ni izrecno omenjeno tudi zavarovanje za brezposelnost. Vendar pa je treba pod pojem druga socialna zavarovanja iz drugega odstavka 50. člena uvrstiti tudi to vrsto zavarovanja (primerjaj s sklepom US OdlUS IV, 108, U-I-282/94 z dne 18. 10. 1995). Iz Ustave izhaja torej dolžnost države urediti socialno zavarovanje za brezposelnost in skrbeti za njegovo delovanje, izbira konkretnih ukrepov, s katerimi bo uresničen ta ustavni cilj, pa je prepuščena zakonodajalcu.« Podobno npr. sklep U-I-78/04 z dne 7. 7. 2005 (4. tč.): » … 50. člen, kjer je med drugim določeno, da imajo državljani pravico do socialne varnosti pod pogoji, ki jih določa zakon. Posebne človekove pravice na področju socialne varnosti, kamor sodijo tudi pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, se torej uresničujejo na podlagi zakonov, ki določijo krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic.«

23Prav tako tudi novejša praksa US potrjuje, da sodi v okvir 50. člena tudi ureditev socialnega varstva, torej socialnovarstvene storitve in socialnovarstvene dajatve, ki upravičencem ne pripadajo na podlagi vnaprejšnjega vplačevanja prispevkov, temveč se financirajo iz proračuna. Tako npr. v sklepu U-I-150/05 z dne 5. 7. 2007 (9. in 12. tč.): »Socialnovarstvena dejavnost, ki pomeni eno od oblik zagotavljanja socialne varnosti iz 50. člena, obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva. … ZSV je le eden od zakonov, ki na različnih področjih urejajo način uresničevanja pravice do socialne varnosti, in pravica do izbire družinskega pomočnika je le ena od takšnih pravic.«

24Tudi novejša praksa US sledi zadržani ustavnosodni presoji v zvezi s 50. členom in poudarja, da ima zakonodajalec na tem področju široko polje proste presoje. Tako npr. Up-400/05 z dne 7. 2. 2006 (4. tč.): »… Skladno s prvim odstavkom 50. člena imajo državljani pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine, pod pogoji, določenimi z zakonom. Ustava torej ne zagotavlja točno določenih socialnih pravic, temveč prepušča določitev vrste in obsega teh pravic zakonodajalcu.« (Podobno npr. v Up-257/04 z dne 12. 7. 2005 idr.) Vendar US v novejših odločitvah opozarja tudi na ustavnopravno jedro te pravice.

25O ustavnopravnem jedru pravice do socialne varnosti npr. v odločbi U-I-159/07 z dne 10. 6. 2010, Ur. l. 51/10 (16. tč.): »… Vsebina pravice do socialne varnosti z Ustavo ni podrobno določena. V skladu s prvim odstavkom 50. člena se zagotavlja pod pogoji, ki jih določa zakon. Gre za izrecno ustavno pooblastilo zakonodajalcu, da določi način izvrševanja te človekove pravice (drugi odstavek 15. člena). Pri tem je zakonodajalcu, kot to na splošno velja za področje socialnih pravic, zagotovljeno široko polje proste presoje. Vendar njegova normativna dejavnost kljub temu ni povsem neomejena. Vsaka človekova pravica ima namreč svoje ustavno zagotovljeno jedro, to je samo bistvo te človekove pravice, v katero zakonodajalec ne sme poseči. Zato je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali določena zakonska ureditev, s katero zakonodajalec napolnjuje vsebino posamezne človekove pravice, še vedno pomeni le način uresničevanja človekove pravice ali pa je morda prerasla že v poseg oziroma v omejitev te človekove pravice.«

26O ustavnopravnem jedru pravice do pokojnine v OdlUS XVII, 85, Up-360/05 z dne 2. 10. 2008, Ur. l. 113/08 (pokojnina se varuje v okviru prvega odstavka 50. člena) in v odločbi Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, Ur. l. 54/09 (pokojnina se varuje tudi v okviru 33. člena) – več o navedenih dveh odločbah gl. spodaj.

27US se pogosto ukvarja z vprašanjem ustavne dopustnosti spreminjanja predpisov s področja socialne varnosti. Tako kot starejša ustavnosodna praksa, tudi novejša izhaja iz prepovedi retroaktivnosti (155. člen) in varstva načela zaupanja v pravo kot sestavine načela pravne države (2. člen). V praksi pride zlasti v poštev slednji, 2. člen (t. i. neprava retroaktivnost).  Zanimiva je odločitev US v OdlUS XIV, 75,U-I-69/03 z dne 20. 10. 2005, Ur. l. 100/05, v kateri US pri presoji ustavne skladnosti spreminjanja predpisov kot pomembnega izpostavi tudi 14. člen. Zadeva se je nanašala na ureditev pogrebnine in posmrtnine v zdravstvenem zavarovanju, ki jo je zakonodajalec spremenil, nato pa v relativno kratkem času ponovno spremenil tako, da je vzpostavil prvotno ureditev (poudariti velja, da gre za zelo specifično zadevo, kjer je prišlo do vzpostavitve prvotne ureditve v res zelo kratkem času po uveljavitvi spremembe). US je ugotovilo neskladje z Ustavo in naložilo, da mora zakonodajalec tudi upravičencem v vmesnem obdobju zagotoviti enake pravice. Stališča v odločbi U-I-69/03 so za področje socialne varnosti, ki se pogosto spreminja, zanimiva vsaj iz treh razlogov:

– obstaja dolžnost spreminjanja pravne ureditve, če to narekujejo spremenjena družbena razmerja (načelo prilagajanja prava družbenim  razmerjem je eno od načel pravne države iz 2. člena);

– načelo enakosti (drugi odstavek 14. člena) ne preprečuje različne ureditve enakega položaja v različnih časovnih obdobjih, če za to obstajajo razumni in stvarni razlogi;

– vendar pa ponovno spreminjanje ureditve v relativno kratkem časovnem obdobju oziroma vračanje na prejšnjo ureditev zahteva, da se upoštevajoč načelo enakosti tudi pravni položaj subjektov, za katere je v vmesnem času veljala drugačna ureditev, uredi enako, razen če za različno ureditev obstaja razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.

(V zvezi s spreminjanjem ureditve glejte tudi spodaj v okviru razdelka o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.)