Miha Ribarič, 2002

2Institucija Predsednika republike izraža splošno spoznanje v svetu, da vsaka država potrebuje državni vrh, tudi republika. Predsednik republike je prvi reprezentant države. Vsebine funkcije predstavljanja slovenska Ustava ne opredeljuje. Funkcija predstavljanja republike po slovenski Ustavi nedvomno pomeni, da Predsednik predstavlja republiko tako na znotraj kot na zunaj v meddržavnih odnosih. Predsednik republike je edini organ, ki po stavi predstavlja državo. Za opravljanje te funkcije ne potrebuje nobenega dodatnega posebnega pooblastila.

3Pri predstavljanju na zunaj je razlikovati med dejanji, ki so formalnopravno nezavezujoča, ki nimajo neposrednih pravnih učinkov, kot so obiski v tujini in izjave ter sporočila v zvezi s tem, sprejemi tujih državnikov doma in v tujini, nastopi in izjave z zunanjepolitično vsebino doma ali v tujini na eni strani in formalnopravnimi dejanji s pravno zavezujočimi učinki v mednarodnem pravu na drugi strani. V sklop pooblastila za predstavljanje v formalnopravnih razmerjih s subjekti mednarodnega prava sodijo z Ustavo določene pristojnosti Predsednika republike, kot so imenovanja in odpoklici veleposlanikov in poslanikov republike in sprejemanje poverilnih pisem tujih diplomatskih predstavnikov (četrta alinea 1. odst. 107. člena); izdaja listin o ratifikaciji (peta alinea 1. odst. 107. člena), razglasitev vojnega ali izrednega stanja, nujnih ukrepov in njihovi odpravi, kadar se DZ ne more sestati (92. člen).

4Funkcije predstavljanja države, ki je določena v ustavi in za katero je izključno pooblaščen Predsednik republike, ne gre enačiti s pooblastilom sklepati pogodbe po Dunajski konvenciji o pogodbenem pravu z dne 23. maja 1969. Po tej konvenciji se na podlagi svojih funkcij in brez obvezne predložitve pooblastila štejejo za predstavnike svoje države poleg šefov držav tudi šefi vlad in ministri za zunanje zadeve – za vse akte, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe, in šefi diplomatskih misij – za sprejetje besedila pogodbe med državo, ki akreditira in državo, pri kateri so akreditirani ter predstavniki držav, akreditirani na mednarodni konferenci ali pri mednarodni organizaciji ali kakšnem njenem organu – za sprejetje besedila pogodbe na tej konferenci, pri tej organizaciji ali organu (7. člen Dunajske konvencije). Po Dunajski konvenciji torej vse te osebe lahko ravnajo pravno zavezujoče. Z mednarodnopravnega vidika je treba navedene določbe razumeti točno tako, kot so oblikovane, da se posamezna oseba šteje za predstavnika države, da sprejme ali overi besedilo neke pogodbe ali izrazi privolitev države, da jo veže pogodba. Navedena konvencijska določba ima poseben pomen za presojo normativnega in dejanskega položaja šefa države v tistih ustavnih ureditvah, v katerih je šef države pooblaščen za sklepanje mednarodnih pogodb, kot je to npr. v Nemčiji in Avstriji.

5Politiko države, torej tudi zunanjo politiko, določa DZ, Vlada pa po Zakonu o vladi Republike Slovenije – ZVla določa, usmerja in usklajuje izvajanje politike države (1. odst. 2. člena ZVla). Nosilca materialne zunanjepolitične oblasti sta torej parlament in vlada. To pa ne pomeni, da bi bila vloga predsednika republike pri zunanjepolitičnem nastopanju reducirana zgolj na mehanično razglašanje od pristojnih organov izoblikovane državne volje. V okviru od parlamenta in vlade določene zunanje politike ima predsednik republike pri opravljanju svoje funkcije na zunanjepolitičnem področju določen odprt prostor in določeno mero samostojnosti. V praksi Predsednik republike pred svojimi zunanjepolitičnimi nastopi zahteva potrebne informacije in mnenje zunanjega ministrstva in tudi vlade. K taki konzultaciji Predsednik republike formalno ni zavezan, vendar je v interesu usklajenega in učinkovitega opravljanja zunanjepolitične dejavnosti po naravi stvari nujno in koristno razpolagati s stališči zunanjega ministrstva oziroma vlade. Po Zakonu o zunanjih zadevah – ZZZ-1 Ministrstvo za zunanje zadeve v okviru svojih pristojnosti obvešča Predsednika republike o pomembnih zadevah s področja mednarodnih odnosov in na zahtevo Predsednika republike ali na lastno pobudo daje mnenje in predloge glede mednarodnih dejavnosti, ki jih Predsednik republike opravlja pri izvrševanju svoje funkcije. O pomembnih mednarodnih dejavnostih Predsednika republike mu lahko daje Vlada mnenja in priporočila (4. člen ZZZ-1).

6Predsednik republike z uresničevanjem svoje reprezentativne funkcije z javnim nastopanjem doma kot predsednik vseh državljanov opravlja funkcijo integracije. Tako kot velja za dejavnost predsednika države v nekaterih drugih primerljivih državah s parlamentarno demokracijo, velja tudi za slovenskega predsednika, da so njegovi javni govori in nastopi najpomembnejši instrument za uresničevanje njemu pripadajoče naloge integracije. Razen, če zahteva parlament od Predsednika republike mnenje o kakšni zadevi (2. odst. 107. člena), predsednik države k taki dejavnosti pravno ni zavezan. Nedvomno pa gre pri vsakem javnem nastopanju predsednika za delovanje v njegovi uradni lastnosti in mora zato upoštevati ustavno določen okvir svoje funkcije.

7Funkcije predstavljanja (funkcije reprezentiranja, reprezentativne funkcije) Predsednika republike ne gre enačiti z njegovim protokolarnim položajem. Predsednik republike je po protokolu pred vsemi drugimi ustavnimi organi, to je na prvem mestu. Protokolarnega položaja Predsednika republike ne gre enačiti z njegovimi funkcijami, nalogami in pooblastili oziroma pristojnostmi. Pojem protokolarnega ni sinonim za pojem reprezentativnega.