Lovro Šturm, 2002

20OdlUS VII, 98, Up-301/96, Ur. l. 13/98. US je v tej znameniti in doktrinarno izjemno pomembni odločitvi razveljavilo 3. člen Zakona o političnih strankah – ZPolS, Ur. l. 62/94. Ugotovilo je, da zakonska ureditev, ki jo vsebuje 4. odst. 3. člena ZPolS in ki predstavlja podlago za odločanje registrskega organa o vprašanju ustavnosti programa kot o pogoju za vpis v register političnih stank, nasprotuje Ustavi in jo je zato razveljavilo. Iz obrazložitve:

21“11. Pravica do zbiranja in združevanja iz 42. člena je temeljna človekova pravica, ki omogoča svobodno izražanje mnenj, oblikovanje politične volje in samoorganiziranost. Pravica do združevanja, ki vključuje tudi pravico do ustanavljanja političnih strank in njihovega delovanja, pomeni izhodišče za večstrankarski politični sistem, brez katerega svobodna demokratična družba ne more obstajati.

2212. Svobodna demokratična družba je ustavna ureditev, ki ob izključitvi vsakršnega nasilja in samovolje predstavlja družbeni red pravne države na podlagi samoodločbe ljudstva glede na voljo večine ter svobodo in enakost. K temeljnim načelom takega reda je treba šteti vsaj še naslednje ključne predpostavke: spoštovanje človekovih pravic, določenih v Ustavi, pravico posameznika do življenja, nedotakljivost osebnostnih pravic, suverenost ljudstva, delitev oblasti, odgovornost Vlade in zakonitost delovanja izvršilne oblasti, neodvisnost sodišč, večstrankarski politični sistem in enake možnosti za vse politične stranke s pravico do oblikovanja opozicije in delovanja v njej v skladu z Ustavo. Izražene so že v V. točki Deklaracije ob neodvisnosti, ki jo je prvi demokratični parlament sprejel 25. junija 1991(Ur. l. 1/91-I).

2313. Da svobodna demokratična ureditev lahko deluje, je zagotovljeno s sistemom pravno določenih pravil ravnanja, ki so na podlagi prikazanih načel nastala v dolgem zgodovinskem razvoju v skladu z demokratičnim izročilom evropske pravne civilizacije. Na različne načine zagotovljena politična svoboda mnenja, izražanja in oblikovanja politične volje in združevanja vodi k večstrankarskemu sistemu in k organizirani politični opoziciji. Svobodne volitve, ki si sledijo v relativno kratkih presledkih, zagotavljajo ljudstvu nadzor nad uporabo oblasti politične večine. Vlada je odgovorna parlamentu. Uresničevanje načela delitve oblasti na različne, med seboj nadzirajoče in omejujoče se nosilce preprečuje preveliko koncentracijo oblasti na enem mestu v državi. Državljanu je zagotovljena sfera svobodnega ravnanja s priznanjem temeljnih človekovih pravic in z zelo obsežno zaščito, ki jo zagotavljajo neodvisna sodišča. Zaščiti celotnega sistema je namenjeno predvsem ustavno sodstvo.

2414. Ker je svobodna družbena ureditev zaradi svoje odprtosti in zaradi zagotavljanja mnogoterih oblik pravic, svoboščin in vplivov zaradi tega lahko tudi ogrožena, je upravičena njena zaščita pred silami, ki resno ogrožajo njene temeljne vrednote, njeno temeljno ureditev in njena pravila ravnanja. Pri ustavni ali zakonski omejitvi pravice do svobodnega združevanja gre za izredno občutljivo poseganje v temeljne ustavne svoboščine, ki jih je mogoče upravičiti le z varstvom svobodne demokratične družbe kot celote. Pri tem zakon ne more preko okvirov, ki jih določajo omejitve po 3. odst. 42. člena – zaradi varnosti države (če združenje deluje zoper ustavno ureditev, njeno ozemeljsko celovitost in suverenost) ali zaradi javne varnosti – oziroma če je to nujno zaradi varstva pravic drugih (3. odst. 15. člena).

2515. Bistveni element vsakega združenja je skupni namen, ki se izraža v temeljnih konstitutivnih aktih združenja: statutu oziroma programu. Ustavnost delovanja združenja se presoja po sklepih in ravnanjih organov oziroma dejanjih članov. Pri opredeljevanju pojma “neustavnega delovanja” je potrebna tolerantnost. Ne zadošča, če neko združenje ne priznava ustavnega reda ali ga odklanja oziroma mu nasprotuje. Potrebno je aktivno nastopanje z namenom uničiti (odstraniti) veljavni ustavni red. Gola kritika ni dovolj – pri čemer ni pomembno, ali je kritika stvarna in utemeljena. Dokazati je potrebno resno nevarnost ogrožanja temeljnih predpostavk svobodne demokratične družbe.

2616. Zaradi posebnega pomena političnih strank za obstoj svobodne demokratične države ni možna njihova izključitev iz političnega življenja že takrat, ko se z legalnimi sredstvi borijo proti posameznim predpisom ali celo tudi proti posameznim ustavnim institucijam. Taka izključitev je dopustna šele takrat, ko hočejo takšne stranke omajati temeljne vrednote svobodne demokratične ustavne države.

2717. Političnim strankam je treba zagotoviti svobodo pri ustanavljanju, pri njihovih programih, pri njihovem delovanju in pri njihovem vplivanju na oblikovanje politične volje. Država mora zagotavljati učinkovito udejanjanje teh predpostavk, sicer pa se mora vzdržati posegov ali vplivov v področje političnih strank.

2818. Politične stranke imajo v primerjavi z drugimi združenji v tolikšni meri poseben položaj, ker je za odločitev o njihovem protiustavnem delovanju pristojno izključno US (deseta alinea 1. odst. 160. člena). Ta t. i. privilegij strank varuje stranko v njenem obstoju vse dotlej, dokler US ne ugotovi protiustavnosti njenih aktov oziroma delovanja. US z odločbo razveljavi protiustaven akt politične stranke, oziroma ji prepove protiustavno delovanje (3. odst. 68. člena ZUstS). Ugotovitev protiustavnosti aktov ali delovanja pa še ne pomeni tudi izbrisa stranke iz registra – torej prepovedi njenega delovanja. O tem mora po 4. odst. 68. člena ZUstS US posebej odločiti in to z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov. Zato je tudi prvo alineo 1. odst. 17. člena ZPolS mogoče razumeti samo tako, da zgolj odločitev o protiustavnosti akta politične stranke, brez izrecne odreditve izbrisa, še ne more biti podlaga za izbris stranke iz registra.

2919. Ni torej dvoma, da o prepovedi delovanja politične stranke (o njenem izbrisu iz registra) lahko odloči le US z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov – če presodi, da so njeni akti oziroma delovanje v tako hudem nasprotju z Ustavo, da ne zadošča zgolj razveljavitev protiustavnega akta oziroma prepoved protiustavnega delovanja, ampak je potrebna tudi izločitev stranke iz političnega življenja.

3022. Registrirane stranke ni mogoče ovirati v njenem političnem delovanju vse do odločitve US, ki ima “monopol” za prepoved delovanja stranke. S tem je izključeno upravno poseganje proti obstoju stranke, pa čeprav se ta vede še tako sovražno do svobodne demokratične ustavne ureditve. S tem se zaradi zagotavljanja čim višje stopnje politične svobode dopušča dejavnost vsake stranke do ugotovitve njene protiustavnosti. Stranka, tudi če na ustavno dopusten način propagira Ustavi sovražne (nasprotne) cilje, deluje v okvirih ustavno dopustne tolerance.”

31V zadevah OdlUS VII, 102, Up-239/96 in OdlUS VII, 103, Up-258/96, obe z dne 5. 3. 1998 je US odpravilo odločbo MNZ in Vrhovnega sodišča o zavrnitvi vpisa v register političnih strank ter vrnilo zadevi v novo odločanje. Razlogovalo je enako kot v OdlUS VII, 98: »7. Na podlagi navedenih izhodišč je US odločalo v zadevi Up-301/96 (z dne 15. 1. 1998, Ur. l. 13/98, OdlUS VII, 98). Ugotovilo je, da zakonska ureditev, ki jo vsebuje 4. odst. 3. člena ZPolS in ki predstavlja podlago za odločanje registrskega organa o vprašanju ustavnosti programa kot o pogoju za vpis v register političnih strank, nasprotuje Ustavi in jo je zato razveljavilo. Kot ustavno nedopustno se po citirani odločbi šteje, da o izpolnjevanju vsebinskih ustavnopravnih pogojev za nastanek politične stranke odloča upravni organ, saj bi to lahko pomenilo nesprejemljivo vezanost ustanovitve in delovanja stranke na vnaprejšnje upravno dovoljenje. Z odločbo o vpisu stranke v register lahko upravni – registrski organ le ugotovi, ali politična stranka izpolnjuje z zakonom predpisane formalne pogoje, medtem ko je odločanje o izpolnjevanju vsebinskih pogojev – skladnosti aktov in delovanja politične stranke z Ustavo – pridržano izključno US.”

32OdlUS V, 21, U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996: “9. Politične stranke so namenjene oblikovanju politične volje državljanov (1. člen ZPolS). Funkcija v volilnem procesu je temeljna funkcija političnih strank, v katerem skušajo uresničiti svoj glavni cilj: takšno zastopanost v parlamentu, da bi lahko sestavile vlado. Politične stranke imajo praviloma opredeljene cilje (programe) in je s tem povezano njihovo nastopanje v javnosti in v državnih organih, zlasti v parlamentu. Za politične stranke je značilna trajnost, saj svojih ciljev ne uresničujejo z enkratno akcijo. Da bi nekemu gibanju priznali lastnost politične stranke in s tem legitimacijo za nastopanje v javnem življenju, mora izpolnjevati določene kvantitativne elemente (številčnost ustanoviteljev) in nekatere formalne elemente (na primer registracija in statut).”

33OdlUS V, 22, U-I-312/94 z dne 16. 2. 1996: “3. Pravica svobodnega združevanja iz 42. člena se lahko uresničuje v organiziranih ali neorganiziranih oblikah združevanja. Dejstvo, da ZPolS za organizirane oblike predpisuje najmanjše število članov organizacije, ne pomeni omejevanje te pravice, saj po eni strani vsakemu državljanu še vedno omogoča neorganizirano združevanje, po drugi strani pa mu omogoča, da z ustreznim številom drugih državljanov uresničuje to pravico v prav določeni organizirani obliki.”

Delno odklonilno LM sodnika Krivica.

34OdlUS VII, 241, Up-305/98 z dne 19. 11. 1998: “Politična stranka predlaga listo kandidatov po pravilih, ki so prepuščena strankini notranji ureditvi, kar je tudi odraz pravice do svobodnega združevanja iz 2. odst. 42. člena.”