Janez Čebulj, 2002

5Obravnavana ustavna določba sicer varuje javno dobro in naravna bogastva, vendar je pretežni namen tega varstva zagotovitev zdravega življenjskega okolja. Zaradi tega je zakonodajalec dolžan urediti pogoje posebne rabe javnega dobra – naravnega in grajenega. Ti pogoji so seveda prilagojeni temu, da posebna raba predstavlja izjemo od pravila, da je javno dobro namenjeno uporabi vseh. Seveda tudi ta ni brezpogojna. Tudi splošna raba javnega dobra mora biti takšna, da zagotavlja njegovo ohranjevanje, če že ne izboljševanje. ZVO zato izrecno določa (16. člen), da se lahko naravno javno dobro uporablja le tako, da s tem ni ogrožena njegova substanca in izključena njegova naravna vloga. Navedeno velja že za splošno rabo, še toliko bolj pa seveda pri določanju pogojev za pridobitev pravice do posebne rabe naravnega javnega dobra.

6Podobno velja za naravna bogastva. Njihova redkost in dragocenost narekujeta zakonsko določitev pogojev, pod katerimi se smejo izkoriščati. Pogoji, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva, se določijo z aktom o zavarovanju naravnega bogastva, ki je zakon ali predpis lokalne skupnosti, kar je odvisno od pomena naravnega bogastva (19. člen ZVO). Gre za t. i. varstveni režim, ki poleg drugega vsebuje tudi vse prepovedi in omejitve rabe oziroma izkoriščanja naravnega bogastva. Zaradi varstva naravnih dobrin ureja ZVO tudi možnost razlastitve nepremičnin, ki so na območju s statusom zavarovanega naravnega bogastva, državi in občini pa ob prodaji takšnih nepremičnin daje tudi predkupno pravico (20. člen).

7Kot rečeno, sta predmet varstva po obravnavani ustavni določbi javno dobro in naravno bogastvo, vendar je namen varstva pretežno v zagotavljanju zdravega življenjskega okolja. Javno dobro (zlasti naravno) in naravna bogastva so namreč del ekosistemov, to je naravnih združb, katerih del je tudi človek.

8ZVO opredeljuje pojma naravno javno dobro in naravno bogastvo. Poleg tega v okviru poglavja o varstvu naravnih dobrin ureja način določanja statusa naravnega javnega dobra in omejitve pri določanju posebnih pravic uporabe naravnega javnega dobra. Posebej določa, da je lahko predmet koncesije na naravnem javnem dobru samo pravica do njegovega upravljanja ali posebne oziroma podrejene rabe. ZVO ureja tudi postopek določitve statusa naravnega bogastva ter način določitve varstvenega režima ter njegovo vsebino. Predpisuje tudi pogoje za razlastitev nepremičnin na območju s statusom zavarovanega naravnega bogastva. Razlastitvena upravičenca sta država ali lokalna skupnost, ki imata ob prodaji nepremičnin tudi predkupno pravico. Podrobneje ureja ta vprašanja zakonodaja, ki se nanaša na posamezne vrste naravnih dobrin (npr. vode, gozdovi, zemljišča).

9Pojem grajenega javnega dobra opredeljuje Zakon o stavbnih zemljiščih – ZSZ, ki ureja tudi način pridobitve statusa grajenega javnega dobra lokalnega ali državnega pomena.