Jan Zobec, 2011

3Varovalni učinek 33. člena se razteza na vse pravne položaje, ki imajo za posameznika na podoben način kot lastninska pravica premoženjsko vrednost in ki mu omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju ter s tem svobodno in odgovorno oblikovanje lastne usode. Poleg klasične »obstoječe lastnine« se je pojmovanje pravice do zasebne lastnine razširilo tudi na pravico do poplačila (npr. OdlUSXVI,64, U-I-117/07, Ur. l. 38/07 in 58/07), na »zahtevek« v povezavi s t. i. pričakovalnimi pravicami (npr. OdlUS XV, 98, Up-77/04, Ur. l. 118/06 in OdlUS XVI,64, U-I-117/07, Ur. l. 38/07), na kapitalske vložke (delničarju, ki ni lastnik družbe v stvarnopravnem smislu, pripadata obe skupini splošnih korporacijskih pravic: upravljavske in premoženjske pravice – prim. OdlUS XIII, 65, U-I-199/02, Ur. l. 124/04 in OdlUS XVII, 73, U-I-66/08, Ur. l. 49/08) ter z lastninske pravice v klasičnem smislu tudi na najemno razmerje (OdlUS VIII, 118, Up-156/98,) in (v skladu s prakso ESČP) celo na pravico do pokojnine (Up-770/06, Ur. l. 54/09 – Lazarević in Up-1419/08, Ur. l. 90/09 – Inđić).

4Tudi judikatura ESČP šteje kot lastnino (possessions) zelo širok spekter premoženjskih pravic in pravnih položajev, ki imajo ekonomsko vrednost: delnice (prim. sodbi Sovtransavto Holding proti Ukrajini z dne 25. 7. 2002 in Aivars Cesnieks proti Latviji z dne 12. 12. 2002), patent, ime spletne domene (npr. sodba v zadevi Paeffgen GmbH proti Nemčiji z dne 18. 9. 2007 – cit. po Jacobs et al., s. 481), intelektualna lastnina, vključno z zahtevo za registracijo blagovne znamke (Anheuser-Busch Inc. proti Portugalski, 11. 1. 2007), goodwill (Van Marle in drugi proti Nizozemski, 26. 6. 1986), dovoljenje za prodajo alkoholnih pijač, ki je življenjskega pomena za pritožnikovo poslovno dejavnost (Tre Traktörer Aktiebolag proti Švedski, 7. 7. 1989), telekomunikacijska dovoljenja za spletne storitve in za storitve fiksne telefonije (Megadat.com SRL proti Moldaviji, 8. 4. 2008), dovoljenje za izkop gramoza (Fredin proti Švedski, 18. 2. 1991), dovoljenje za obratovanje carinskega skladišča (Rosenweig and Bonded Warehouses Ltd. proti Poljski, 28. 7. 2005), ribiške pravice (Banér proti Švedski, 9. 3. 1989, Alatulkkila in drugi proti Finski, 28. 7. 2005), pravice iz pokojninske sheme ali sistema socialne varnosti (Vasilopoulou proti Grčiji, 21. 3. 2002), uradno registriran razvojni načrt, na podlagi katerega je stranka kupila zemljišče, da bi na njem gradila (Pine Valley Developments Ltd in drugi proti Irski, 29. 11. 1991); poseg v lastnino je tudi prisilno odtegovanje sindikalne članarine od plače tistim, ki niso člani sindikata (Evaldsson in drugi proti Švedski, 13. 2. 2007) – ni pa lastnina vozniško dovoljenje (X zoper Zvezno republiko Nemčijo, 6. 10. 1981), prav tako ne napitnina natakarju (Nerva in drugi proti Združenemu kraljestvu, 24. 9. 2002). ESČP tudi ni štelo kot lastnine nezakonito zasedenega zemljišča in gradnje stanovanjske hiše na njem – vendar je kljub temu priznalo konvencijsko varovan lastninski interes na sami hiši in na vsem, kar je bilo v njej (gre za zadevo Öneryildiz proti Turčiji, 30. 11. 2004, kjer je veliki senat ugotovil, da je bila dolžnost države, ki se je zavedala nevarnosti, s konkretnimi varnostnimi ukrepi preprečiti uničenje premoženja zaradi zemeljskega plazu, ki ga je sprožila eksplozija metana).

5Iz najemnih razmerij izvirajoče pravice tudi ESČP obravnava kot »lastnino«. Vendar obstaja tu določena razlika med stanovanjsko-najemnimi upravičenji in pravico do doma (8. člen EKČP). Tak primer je zadeva JLS proti Španiji (z dne 27. 4. 1999): vojaku v začasni rezervni sestavi je bilo dodeljeno službeno stanovanje, ki ga je moral nato zaradi sprememb v sistemu dodeljevanja stanovanj izprazniti. ESČP je bilo tu strogo in trdo. Postavilo se je na stališče, da pritožnik (vojak) ni imel statusa najemnika in da zato njegovega položaja ni mogoče opredeliti kot civilnopravnega – če bi mu dovolili neomejeno zasedanje stanovanja v javni lasti, namreč oblasti ne bi mogle učinkovito izvajati svoje obveznosti upravljati z državnim premoženjem v skladu s svojimi zakonskimi in ustavnimi dolžnostmi. S podobnim problemom se je ESČP srečalo v zadevi Larkos proti Cipru (sodba z dne 18. 2. 1999). Vendar ga je obšlo z ugotovitvijo kršitve 14. člena v povezavi s pravico do doma (8. člen EKČP); do vprašanja, ali uživajo varstvo lastnine tudi najemniki v državnih službenih stanovanjih in ali so v primerjavi z »zasebnimi« najemniki v neenakem položaju, se mu zato ni bilo treba opredeliti.

6Delnice so sicer v magnetnem polju konvencijskega jamstva lastnine – vendar samo, ko gre za pravni položaj delničarjev. Njihov ekonomski interes ni varovan. ESČP je v sodbi Agrotexim in drugi proti Grčiji z dne 24. 10. 1995 zavrnilo stališče pritožnikov (delničarjev angleške družbe Fix Brewery), da je bila z razlastitvijo določenih dobrin te družbe kršena njihova konvencijsko varovana pravica do lastnine, ker da je bila s tem zmanjšana vrednost njihovih delnic. Sodišče je navedlo, da posredno oškodovanje delnic (prek premoženja družbe) ne pomeni kršitve tega jamstva – varstvo lastnine zajema samo neposredne kršitve pravic iz delnic. Odločitev je logična posledica kombinacije določbe prvega odstavka 1. člena 1. Protokola, po kateri je tudi pravnim osebam zagotovljeno varstvo lastnine (seveda ne zaradi njih samih, ampak zaradi varstva pravic njihovega personalnega substrata), in načela ločenosti pravne osebe od njene osebne podstati.

7Po mnenju US ureditev osebne odgovornosti družbenikov za obveznosti kapitalske družbe (spregled pravne osebnosti) ne pomeni posega v pravico iz 33. člena. V OdlUS XI, 211, U-I-135/00, Ur. l. 50/02 je namreč navedlo, da ima vsakršna ureditev odgovornosti za obveznosti premožejskopravne posledice, ter da »(s)amo zato, ker zakonska ureditev vpliva na premoženjsko(pravni) položaj naslovnikov, ko jim nalaga določena bremena, še ni mogoče govoriti o posegu v ustavno pravico do zasebne lastnine«. Po mnenju US bi o posegu v ustavno pravico iz 33. člena lahko govorili šele, če bi bila naložitev določene premoženjske obveznosti tudi v nasprotju s kakšno drugo ustavno določbo. S tem stališčem je težko soglašati. Sporno se zdi že izhodišče, da samo zato, ker ima vsakršna ureditev odgovornosti  premoženjskopravne posledice, še ni mogoče govoriti o posegu v ustavno jamstvo lastnine. Z njim bi se bilo mogoče strinjati samo, kadar ima odgovornost za obveznosti vsaj približen premoženjski ekvivalent (tudi če je ta le izravnalne narave), ali kadar je posledica lastnega ravnanja (npr. izjave volje ali povzročitve škode). Kot je v delnem pritrdilnem in delnem odklonilnem ločenem mnenju poudarila sodnica dr. Wedam – Lukić, pa v tej zadevi ni šlo »za ureditev odgovornosti za lastne obveznosti, temveč gre pri spregledu pravne osebnosti za to, da je družbenik proti svoji volji odgovoren za obveznosti družbe, ki ima samostojno pravno osebnost in lastno premoženje, ki je ločeno od premoženja družbenikov. Gre torej za vzpostavitev odgovornosti za obveznosti drugega pravnega subjekta, kar (…) ne more biti zgolj določitev načina pridobivanja in uživanja lastnine iz prvega odstavka 67. člena.«