Aleš Galič, 2011

48Ustava v 23. členu ne zagotavlja zgolj formalne zagotovitve dostopa do sodišča, temveč tudi pravico do učinkovitega sodnega varstva, kar pomeni, da mora država zagotoviti možnost za učinkovito izvrševanje te pravice vsakomur, ne glede na okoliščine in ovire socialne narave (U-II-1/09, Ur. l. 35/09). Slednje med drugim predpostavlja, da osebam slabega premoženjskega stanja višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za dostop do sodišča (sklep Up-745/03 z dne 11. 3. 2005). Omenjeno vključuje tudi pravico do brezplačne pravne pomoči osebam, ki si glede na svoj socialni položaj ne bi mogle zagotoviti pravne pomoči (sklep Up-1348/06 z dne 20. 10. 2006) oziroma najeti pravno kvalificiranega pooblaščenca (U-II-1/09, Ur. l. 35/09). Tudi iz prvega odstavka 14. člena izhaja, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na osebne okoliščine, med katerimi Ustava posebej navaja gmotno stanje (OdlUS XVII, 68, U-I-69/07, Ur. l. 26/07). Ustavna zahteva po učinkovitem izvrševanju pravic torej preprečuje tako razlago zakona, ki bi povzročila, da bi bilo sodno varstvo posameznika odvisno od njegove ekonomske zmožnosti. To pomeni, da mora sodišče tudi pri odločanju o stroških izvršilnega postopka upoštevati vse tiste okoliščine, ki so bistvenega pomena za položaj stranke, ki v postopku trdi, da zaradi slabega premoženjskega položaja ne zmore plačila stroškov (OdlUS XIII, 80, Up- Up 376/02, Ur. l. 83/04).

49Iz pravice do sodnega varstva po 23. členu ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo (OdlUS XII, 73, U-I-137/00, Ur. l. 73/03). Država lahko dostop do sodišč pogojuje s plačilom sodnih taks. Obveznost plačila sodne takse kot delnega plačila sodnih stroškov je zakonodajalec lahko predpisal, ustavnopravni temelj za to je imel v prvem odstavku 146. člena (OdlUS XII, 65, U-I-255/99, Ur. l. 58/03). Ureditev sodnih taks oziroma postopka in pogojev za njihovo oprostitev z zakonom pa je nujna zaradi same narave pravice (sklep Up-745/03 z dne 11. 3. 2005). Enako velja tudi za druge vidike sistema brezplačne pravne pomoči (U-II-1/09, Ur. l. 35/09). US pa je že zgodaj obrazložilo, da je pri določanju sodnih taks treba upoštevati tudi legitimen in z vidika uresničevanja pravice do sodnega varstva celo zaželen namen sodnih taks, namreč da vsebovani finančni riziko stranke pred opravo procesnih dejanj sili k oceni njihove možnosti za uspeh ter da jih odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih predlogov in pritožb (Up-103/97 z dne 26. 2. 1998).

50US pravilno ugotavlja, da vprašanje stroškov postopka ni le vprašanje revnih. Tudi osebo s povprečnimi dohodki lahko nesorazmerno visoke sodne takse odvračajo od sodnega varstva. Praviloma mora zakonodajalec upoštevati, da med takso in storitvijo, za katero se ta plačuje, obstajata neposredna zveza in razumno razmerje. Ne glede na to pa so takse specifične do te mere in se posamezne storitve države med seboj tako razlikujejo, da je primerjava možna samo na ravni nekega povprečja, ki je rezultat tega, da so v posameznih postopkih možna visoka odstopanja v obe smeri (U-I-238/07, Ur. l. 32/09). Upoštevati je tudi treba, da pri odmerjanju sodnih taks ni mogoče ločeno primerjati med seboj le posameznih procesnih opravil, saj je pri različnih pravnih opravilih in v različnih pravnih postopkih način odmerjanja sodnih taks različen. Pri nekaterih vlogah se taksa plača za njihovo vložitev in posebej še za odločitev o njih (tožba, ugovor), pri pritožbi pa se plača sodna taksa le za njeno vložitev, za odločitev o njej pa se, ne glede na to, za kakšno odločitev gre, sodna taksa ne plača. Medsebojna primerjava višine sodnih taks zato načeloma ni mogoča (sklep Up-622/05 in U-I-371/06 z dne 14. 9. 2006). Pač pa je US ugotovilo, da je zakonodajalec meje dopustne proste presoje prekoračil v primeru, ko je glede iste vrste postopka za eno stranko (ugovor zoper sklep o zavarovanju) predpisal kar stokrat večjo sodno takso kot za procesno dejanje druge stranke (predlog za zavarovanje po ZIZ). Takšno neravnovesje, ki bode v oči, povzroča pri dolžniku utemeljeni občutek zapostavljenosti oziroma prekomerne obremenjenosti, mu jemlje občutek pravne varnosti ter zaupanja v pravo (OdlUS XI, 226, U-I-268/99, Ur. 99/02).

51Splošno pa velja, da je polje zakonodajalčeve presoje pri določitvi njihove višine dokaj široko. Vendar pa ima tudi to polje svoje skrajne meje, ki bi jih zakonodajalec prestopil, če bi višino takse oziroma drugih nadomestil določil tako visoko, da bi njihova višina lahko subjektom omejila dostop do pravic (U-I-238/07, Ur. l. 32/09).

52US je izreklo, da iz Ustave izhaja, da mora možnost oprostitve sodne takse za vložitev tožbe veljati tudi za podjetnika posameznika in za pravne osebe. V tem obsegu je namreč razveljavilo šesti odstavek 168. člena ZPP, ki je tedaj določal, da določbe o oprostitvi stroškov ne veljajo za podjetnika posameznika in za pravne osebe. US opozarja na primere, ko je tožnik v slabem premoženjskem položaju ravno zaradi ravnanj tožene stranke in ko bi z morebitnim uspehom v pravdi ponovno pridobil večje premoženje in dosegel plačilno zmožnost (OdlUS XII, 65, U-I-255/99, Ur. l. 58/03). Vprašanje je, ali je ta odločitev US ustrezna. V primerih resnično utemeljenih tožb bi – kot je v nekaterih tujih ureditvah – stroške za postopek pravne osebe lahko založile osebe, ki imajo za uspeh ekonomski interes (npr. družbeniki). Problematični pa so obratni primeri – torej ko bo stranka na podlagi odobrene brezplačne pravne pomoči vložila neutemeljeno tožbo, nasprotni stranki s tem povzročila stroške, teh stroškov pa nasprotna stranka tudi, če bo v pravdi uspela, od plačilno nesposobnega tožnika ne bo mogla izterjati. Treba je upoštevati, da odobritev brezplačne pravne pomoči krije le lastne stroške, ne posega pa v pravico nasprotne stranke, da v primeru, če v pravdi uspe, zahteva povrnitev teh stroškov od stranke, ki je izgubila. Če pa slednja sredstev za poplačilo nima, je ta pravica le teoretična oziroma zmanjšana na zanemarljiva izplačila iz stečajne mase.

53Kadar je vzpostavljen ustrezen sistem brezplačne pravne pomoči, ni problematično, če zakon predpisuje obvezno odvetniško zastopanje. Tudi oseba slabega gmotnega položaja namreč lahko pridobi ustreznega pooblaščenca (OdlUS XVII, 68, U-I-69/07, Ur. l. 26/07). Pravica do brezplačne pravne pomoči pa ne obsega pravice, da se stranki postavi točno določen pooblaščenec, torej tisti, ki ga ona predlaga oziroma želi (sklep Up-692/04 z dne 11. 3. 2005).

54US potrjuje, da z vidika ustavnih pravic ni sporno, če sodišču pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni treba upoštevati predlagateljevega celovitega premoženjskega stanja, ne glede na to, ali mu to premoženje prinaša kakšne dohodke. Ustavnoskladno pa je tudi stališče, da dejstvo, da je pritožnik sprožil več upravnih sporov, v katerih bo moral plačati sodne takse, ne more vplivati na odločitev v konkretni zadevi (sklep Up-745/03 z dne 11. 3. 2005).

55US je sprejelo stališče, da je ureditev, ki meritorno odločanje o tožbi pogojuje s plačilom sodne takse in s predložitvijo potrdila o plačilu, ustavno dopustna (OdlUS XII, 65, U-I-255/99, Ur. l. 58/03; ponovljeno v sklepu U-I-276/09 in Up-1332/09 z dne 11. 11. 2010). Stvar zakonodajalčeve presoje je, kako strogo in dosledno bo uresničevanje dolžnosti plačila taks uredil že v tej točki (torej na začetku) pravdnega postopka. Že v načelu ekonomičnosti in racionalnosti postopka je imel dovolj razumnih razlogov za ureditev v izpodbijani določbi. Ustavno dopustno je, da je rok za plačilo sodne takse prekluziven in da plačila, izvedenega po poteku tega roka, ni mogoče upoštevati. V nasprotnem primeru bi se namreč po naravi stvari povsem izkrivila cilja (ekonomičnost postopka in procesna disciplina), ki ju z določitvijo roka za plačilo sodne takse zasleduje zakonodajalec (sklep U-I-276/09 in Up-1332/09 z dne 11. 11. 2010). Opozoriti pa velja, da je US v drugem primeru ugotovilo protiustavnost (tedanjega) čl. 105 a ZPP, ki je določala obveznost vnaprejšnjega plačila sodne takse za napoved pritožbe v gospodarskem sporu majhne vrednosti (OdlUS XIV, 99, Up-258/03 in U-I-74/05, Ur. l. 90/05). Vendar je treba upoštevati specifičnost tega primera. US namreč ni izreklo, da je bila ta ureditev sama po sebi nedopustna, pač pa se je oprlo na ugotovitev, da zakonodajalec za omenjeno omejitev sploh ni podal oziroma navedel kakšnih ustavno sprejemljivih razlogov. Temelj za razlikovanje pa gotovo ne more biti v tem, da gre pri prvi od zgoraj omenjenih odločitev za tožbo, pri drugi pa za pritožbo (kjer naj bi bila ogrožena ustavna pravica do pravnega sredstva po 25. členu). Pri sodni taksi za vložitev tožbe gre namreč prav tako za vprašanje ustavne pravice – pravice do sodnega varstva po 23. členu. Prav tako ni res, da sankcija domneve umika pravnega sredstva zaradi neplačila sodne takse pri tožbi ni tako huda, ker naj bi stranka lahko vedno vložila novo tožbo (medtem ko bi bil pri pritožbi prekluzivni rok že zamujen). Tudi za tožbo namreč zakon neredko predpisuje (sorazmerno) kratke prekluzivne roke. Vendar to ni bistveno. Bistveno je, da bi tudi v primeru nove vložitve tožbe stranka meritorno odločitev sodišča lahko dosegla le, če bi vnaprej plačala sodno takso. Želje doseči vsebinsko odločitev sodišča brez vnaprejšnega plačila sodne takse stranka tudi v postopku s tožbo ne more uresničiti – ne v prvem, ne v novem. Vprašanje je, ali je res primerno, da se vsebinsko odločanje sodišča v civilni zadevi pogojuje z obveznim vnaprejšnjim plačilom sodne takse. Toda če je to dopustno pri tožbi, je logično edino možno stališče, da je to prav tako dopustno, ko gre za pritožbo.

56Sporno je, v kakšni meri je pri tožbi otroka (ki sam nima premoženja in dohodkov) možno upoštevati premoženje staršev oz. v kakšni meri je staršem otroka možno naprtiti breme, da otrokovo pravdo v celoti financirajo. US je glede tega izreklo, da je treba upoštevati, da je zavezanec za plačilo upnik, to pa je v konkretnem primeru otrok in ne njegovi starši. Zato bi moralo sodišče pri odločanju o oprostitvi plačila predujma za delo izvršitelja kot odločilno okoliščino presojati, ali je otrok sposoben plačati predujem za delo izvršitelja iz svojega lastnega premoženja oziroma iz sredstev, ki jih mati lahko nameni za njegovo preživljanje. Premoženjsko stanje zakonite zastopnice je v tem okviru upoštevno le do te meje. Razlaga zakona, po kateri je odločilna okoliščina premoženjsko stanje zakonite zastopnice, je zato, kot je v tej zadevi navedlo US, v neskladju s pravico do sodnega varstva (OdlUS XIII, 80, Up-376/02, Ur. l. 83/04). Vendar te odločitve US ni mogoče razumeti preširoko. V konkretni zadevi zoper njo ni pomislekov. Šlo je za preživninsko zadevo v fazi izvršbe, pri kateri je eden od otrokovih staršev njegov nasprotnik v pravdi. Premoženja tega pri tej pravdi ni mogoče upoštevati, saj ne more biti njegova obveznost, da financira pravdo proti sebi. Zato pa je sprejemljivo stališče, da breme financiranja otrokove pravde (oz. izvršilnega postopka) tudi za drugega od staršev ne sme biti višje. Drugačen pa mora biti položaj v primeru, ko ne gre za tožbo otroka proti enemu od staršev, pač pa proti tretji osebi v pravdi, ki jo v imenu otroka sprožijo starši (npr. odškodninska tožba otroka proti povzročitelju prometne nesreče, v kateri je utrpel škodo). Iz roditeljske pravice izhaja, da so starši dolžni skrbeti za celostni duševni in telesni razvoj otroka ter njegove premoženjske koristi (čl. 123 ZZZDR). Če je za to potrebna vložitev tožbe, je to obveznost, ki izhaja iz roditeljske pravice. Zmotno je stališče (ki bi morda na prvi pogled, kot predpostavka, utegnilo izhajati iz omenjene odločbe US), da preživninska obveznost staršev oziroma širše izvrševanje roditeljske pravice zajema samo redne in običajne izdatke za otroka. Če je za zagotovitev »skladnega duševnega in telesnega razvoja otroka« treba zagotoviti nek izreden, pa čeprav visok izdatek, je to po pravilih družinskega prava dolžnost staršev. Zgoraj omenjena odločba US s temi ugotovitvami ni v nasprotju. Govori namreč v okviru preživninskih možnosti staršev. Ob upoštevanju izhodišča, da »preživninska obveznost« staršev ne zajema le rednih izdatkov za otroka, pač pa tudi nepredvidene izdatke, ki so glede na specifične okoliščine pri otroku visoki (kar je lahko npr. zdravstveni poseg ali sodni postopek), se izkaže, da so starši za te potrebe dolžni v korist otroka plačati tudi tak izdatek, kolikor jim to seveda njihove premoženjske razmere dopuščajo. Med stališčem, da se »upošteva celotno premoženje staršev«, in stališčem, da so starši dolžni pravdo financirati »v okviru svojih preživninskih možnosti«, zato ni bistvene razlike (o tem obširneje: Galič v: Ude in drugi, str. 76–78).

57Ni v nasprotju s pravico do sodnega varstva, če zakon predlagatelju v nepravdnem postopku nalaga založitev stroškov za izvedenca, četudi gre za primer, ko je dokaz z izvedencem v postopku nujen (OdlUS XI, 30, U-I-248/98 z dne 28. 2. 2002). Tudi višina stroškov geodetskega strokovnjaka pri ugotavljanju katastrske meje v nepravdnem postopku je stvar primernosti in ne pravne presoje (OdlUS XI, 58, U-I-74/01, Ur. l. 37/02).

58Glede ustavnosodne presoje sklepov o odmeri sodne takse velja opozoriti na stališče, da tega sklepa ni mogoče neposredno izpodbijati z ustavno pritožbo. Zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper sklep o odmeri sodne takse sicer ni pritožbe. Vendar pravna sredstva kljub temu niso izčrpana. Pritožnik bo, če sodne takse ne bo plačal, moral izkoristiti pravna sredstva zoper sklep, s katerim bo sodišče zaradi neplačila sodne takse njegovo vlogo zavrglo (U-I-207/09 in Up-996/09, l. 86/09).

59Novejša praksa ESČP. EKČP državam pušča možnost presoje, kako bodo s pozitivnimi ukrepi zagotovile možnost učinkovitega sodelovanja osebam, ki jim premoženjske okoliščine preprečujejo angažiranje odvetnika. EKČP za civilne zadeve ne zagotavlja brezplačne pravne pomoči (Sejdovic proti Italiji, 56581/00, 1. 3. 2006). Dodelitev neodplačnega odvetnika je le ena možnost, druga pa je npr. poenostavitev postopkov  (Steel in Morris proti Združenemu kraljestvu, 68416/01, 15. 2. 2005). Vprašanje, ali je določitev brezplačne pravne pomoči za zagotovitev poštenega sojenja nujna, je treba presojati v luči okoliščin konkretnega primera, kar vključuje med drugim presojo pomena zadeve za stranko, pravne in dejanske zapletenosti zadeve, formaliziranosti postopka in pritožnikove sposobnosti, da se zastopa sam (Boyko proti Ukrajini, 17382/04, sklep, 23. 10. 2007). Upoštevati je tudi treba, da država z uporabo javnih sredstev ni dolžna zagotoviti popolno enakopravnost  strank, zadošča, da stranka ne bo v občutno slabšem položaju kot nasprotna stranka glede razumne možnosti, da sodeluje v postopku (Marangos proti Cipru, 12846/05, 4. 12. 2008). Če država ustanovi sistem brezplačne pravne pomoči, je treba paziti, da odločanje v njem ne bo arbitrarno (Sialkowska proti Poljski, 8932/05, 22. 3. 2007). V tem okviru pa ni nedopustno, če sodišče predlogu ugodi le, če oceni, da ima zadeva razumne možnosti za uspeh; varčevanje s proračunskimi sredstvi je legitimen namen (Del Sol proti Franciji, 46800/99, 26. 2. 2002). Prav tako ni samo po sebi nedopustno, če odvetnik, plačan iz sredstev brezplačne pravne pomoči, zavrne vložitev izrednega pravnega sredstva, če oceni, da to nima možnosti za uspeh (pri tem pa je treba paziti, da stranki v tem primeru ostane dovolj časa, da si poskuša najti odvetnika na drug način (Zapadka proti Poljski, 2619/05, 15. 12. 2009). Diskrecija države, da zagotovi brezplačno pravno pomoč ali pa učinkovito sodelovanje revnih v postopku zagotovi na drug način, je možna, če zakon ne predpisuje obveznega odvetniškega zastopanja. V nasprotnem primeru pa brez ustreznega sistema brezplačne pravne pomoči ne gre. Isto pa velja tudi za obveznost plačila sodnih taks. Višina sodnih taks lahko nesorazmerno omeji pravico do dostopa do sodišča. Vendar zgolj nesorazmernost takse z realnim obsegom »storitve« sodišča ni dovolj, pač pa so upoštevni tudi drugi kriteriji, npr. okoliščina, v kateri fazi postopka obveznost plačila zapade in na katero fazo postopka se nanaša, in predvsem okoliščine glede finančne možnosti stranke za plačilo (Jedamski in Jedamska proti Poljski, 73547/01, 26. 7. 2005). Primeri, v katerih je ESČP v zvezi s tem ugotovilo kršitev, vsi vključujejo tudi ugotovitev, da ni bilo izkazano, da bi stranka lahko sama plačala sodno takso oz. da bi lahko zahtevala oprostitev (npr. Weissman in drugi proti Romuniji, 63945/00, 4. 5. 2006). Isto velja tudi za predujem za nagrado izvršitelja v izvršilnem postopku. Glede taks in predujmov v izvršilnem postopku je presoja ESČP še posebej natančna, saj je tu že jasno, da stranka ima določeno pravico (Cebotari in drugi proti Moldaviji, 37763/04 in nasl., 27. 1. 2009). Država svoje pozitivne obveznosti, da zagotovi učinkovitost pravice do sodnega varstva (katerega del je tudi izvršba), ne more enostavno prevaliti na upnika. Opozoriti velja, da iz navedenega ni mogoče izpeljati sklepa, da bi bila določitev predujmov za postopek izvršbe (plačilo izvršitelja) sama po sebi nedopustna. V konkretnem primeru je ESČP poudarilo, da je upnik zahteval oprostitev stroškov, vendar o njegovem predlogu sploh ni bilo odločeno, prav tako pa v nacionalnem pravnem redu ni bilo jasno, da na koncu izvršilnega postopka upnik lahko zahteva, da mu te stroške povrne dolžnik (Apostol proti Gruziji, 40765/02, 28. 11. 2006). Pomembno je, ali zahteva države, da stranka založi določene stroške, zasleduje cilje, ki so neposredno povezani z vsebino zadeve (npr. v primeru tožb, ki imajo majhne možnosti za uspeh – s čimer se sodišče zavaruje pred vložitvijo takšnih tožb, nasprotna stranka pa dobi jamstvo za učinkovito povrnitev svojih stroškov od dolžnika (Podbielski in PPU Pulpure proti Poljski, 39199/98, 26. 7. 2005). Če pa plačilo stroškov zasleduje izključno finančne razloge, mora biti presoja ESČP bolj stroga (FC Mretebi proti Gruziji, 38736/04, 31. 7. 2007). Vendar zahteva, da mora biti sodna taksa plačana že ob začetku postopka na določeni stopnji (torej za tožbo ali za pritožbo), sama po sebi ni v nasprotju z EKČP (Podbielski in PPU Pulpure proti Poljski, 39199/98, 26. 7. 2005). Upoštevati je treba okoliščine primera. Pristop države je glede plačila takse za pritožbo (ko je torej stranka že bila deležna celovite presoje zadeve na eni stopnji) lahko strožji kot glede postopka na prvi stopnji (Kordos proti Poljski, 26397/02, 26. 5. 2009). ESČP je tudi izreklo, da kategoričen argument države, da pravne osebe ne morejo doseči oprostitve stroškov, ne vzdrži (Paykar Yev Haghtanak Ltd. proti Armeniji, 21638/03, 20. 12. 2007). Zdi pa se, da ESČP ni povsem izključilo možnosti argumenta, da bi pri pravni osebi lahko pričakovali, da v primeru, če sama nima denarja za sodni postopek, zanjo finančna sredstva zagotovili njeni družbeniki (Teltronic-CATV proti Poljski, 48140/99, 10. 1. 2006). V tej zadevi se do tega vprašanja sicer ni dokončno opredelilo, saj je ugotovilo, da itak ni izkazano, da bi družbeniki zmogli priskrbeti ustrezna finančna sredstva. Nesorazmerno omejitev predstavlja, da je plačilo vseh stroškov bodočega izvršilnega postopka pogoj za vročitev sodbe upniku (Ülger proti Turčiji, 25321/02, 26. 6. 2007). Ni pa nujno nedopustno, če je izvršitev obveznosti nižjega sodišča pogoj za dopustnost pravnega sredstva. Takšna ureditev lahko zasleduje legitimne cilje varstva upnika, preprečitve vložitve pravnega sredstva z namenom zavlačevanja, zagotavljanja avtoritete nižjih sodišč in preprečitve preobremenitve instančnega sodišča (Mubarik proti Združenemu kraljestvu, 3867/07, sklep, 8. 9. 2009). Dopustna je posebna kazenska taksa za zlorabo pravice oziroma zlorabo pravnega sredstva (Matterne proti Nemčiji, 4041/06, 13. 10. 2009). Tudi ravnanje stranke, ki vloži povsem nerazumno visok zahtevek, s čimer sama povzroči, da so tudi stroški postopka višji, gre lahko stranki v škodo in ne more računati, da ga bo država v celoti oprostila stroškov (Kupiec proti Poljski, 16828/02, 3. 2. 2009).