Barbara Kresal, 2002

1Iz notranje strukture 51. člena je razvidno, da je v 1. in 2. odst. tega člena urejena pravica do zdravstvenega varstva kot ena od temeljnih socialnih pravic pozitivnega statusa, medtem ko je v 3. odst. tega člena določena prepoved prisilnega zdravljenja kot obrambna pravica, ki predstavlja poseben vidik splošne svobode ravnanja posameznika (iz 35. člena) na področju, ki zadeva njegovo zdravje. Pravica do zdravljenja (pozitivni vidik) in prepoved prisilnega zdravljenja oziroma pravica zavrniti zdravljenje (negativni vidik) pa sta neločljivo povezani in tvorita skupaj celoto ustavnopravnega varstva posameznika v zvezi z njegovim telesnim in duševnim zdravstvenim stanjem.

2Pravica do zdravstvenega varstva iz 51. člena je tesno povezana s pravico do socialne varnosti iz 50. člena, zato je upošteven tudi komentar k navedeni ustavni določbi kot splošno vodilo. Po eni strani gre za specialno določbo v razmerju do 50. člena, saj je zdravstveno varstvo le eno od področij, na katerem se uresničuje pravica do socialne varnosti (obvezno zdravstveno zavarovanje, ki predstavlja enega od mehanizmov, s katerim se zagotavlja zdravstveno varstvo, je izrecno navedeno v 2. odst. 50. člena). V tem smislu je pravica do zdravstvenega varstva ena od konkretneje opredeljenih pravic oziroma področij varovanja, ki izhajajo iz splošno opredeljene pravice do socialne varnosti, je njen sestavni del. Vendar pa je zaradi pomembnosti vrednote, ki jo navedena človekova pravica varuje – to je človekovo zdravje – pravica do zdravstvenega varstva z Ustavo opredeljena kot samostojna človekova pravica, izrecno je zagotovljena s posebno ustavno določbo, kar ji daje relativno samostojnost v razmerju do 50. člena. Domet pravice do zdravstvenega varstva iz 51. člena kot posebne človekove pravice je zato širši, kot bi bil v primeru, če bi šlo pri tej pravici zgolj za izpeljavo splošne pravice do socialne varnosti na področju zdravja, tako da ju je mogoče v določenem delu obravnavati tudi kot vzporedni, vendar pa dopolnjujoči se človekovi pravici.

3Pravica do zdravstvenega varstva predstavlja kot ena temeljnih socialnih pravic izpeljavo načela socialne države iz 2. člena. Za pravico do zdravstvenega varstva je posebej pomembna še povezava s pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena, saj gre za enega od dejavnikov, ki lahko bistveno vplivajo na raven zdravja – s tem pa posledično na obseg potrebe po zdravstvenem varstvu – v določenem okolju. Vprašanja zdravstvenega varstva se lahko v določenih primerih navezujejo tudi na ustavno določbo o nedotakljivosti človekovega življenja (17. člen), na prepoved mučenja, ki prepoveduje medicinske in druge znanstvene poskuse na človeku brez njegove svobodne privolitve (18. člen), na varstvo osebne svobode (19. člen) in svobodo gibanja (32. člen), npr. v primeru prisilne hospitalizacije ali karantene; posebnega pomena je navezava na pravico do osebnega dostojanstva (34. člen), na varstvo zasebnosti (35. člen) in tudi na vprašanje varstva osebnih podatkov (38. člen). Pravica do zdravstvenega varstva je posredno pomembna tudi za uresničevanje 55. člena o svobodnem odločanju o rojstvih svojih otrok. Zaradi varstva pred širjenjem nalezljivih bolezni, ki sodi v okvir zagotavljanja zdravstvenega varstva s preventivnimi ukrepi, je dopustno omejiti nekatere druge človekove pravice (tako izrecno 32. člen glede svobode gibanja in 42. člen glede svobode zbiranja in združevanja).

4Tudi na področju zdravstvenega varstva velja načelo enakosti pred zakonom in prepoved diskriminacije (14. člen). V zvezi s posamičnimi postopki uveljavljanja pravic, ki pomenijo uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva, pa morajo biti zagotovljena vsa ustavna procesna jamstva (22. do 25. člen). Spoštovanje načela zakonitosti (120. in 153. člen) je izrednega pomena glede na obsežno podzakonsko urejanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja.