Janez Pogorelec, 2011

V primeru prenehanja funkcije predsednika vlade in tudi posameznega ali več ministrov hkrati, do česar lahko po Ustavi pride iz več razlogov, zlasti pa zaradi morebitne izglasovane nezaupnice vladi (116. člen), neizglasovane zaupnice vladi (117. člen), zaradi odstopa ali razrešitve, redno pa vedno tudi, ko se po novih volitvah sestane nov DZ, Ustava predsedniku vlade in ministrom v takem položaju nalaga pristojnost in dolžnost, da do izvolitve novega predsednika vlade oziroma do imenovanja novega ministra oziroma novih ministrov »opravljajo tekoče posle«. Ker Ustava pojma »opravljati tekoče posle« nikjer podrobneje ne razčleni in ne opredeli, je treba to ustavno določbo v duhu njenega pomena in mesta v Ustavi pravilno razumeti in tolmačiti, še zlasti seveda z vidika poglavitnih funkcij, ki po Ustavi in zakonodaji pripadajo nosilcem teh funkcij.

Pojmovanje opravljanja tekočih poslov v skladu z Ustavo in s pristojnostmi ter nalogami po Ustavi zajema in se nanaša na naslednje bistvene segmente:

1Sprejemanje in izdajanje predpisov (vlada in ministri): v vseh primerih gre na tem mestu izključno samo za izvršilne predpise, ki jih po njihovi pravni naravi in po Ustavi ni možno izdati brez zakona, torej brez vsebinske podlage za izvršilni predpis v zakonu, in v nobenem primeru tudi ne izven teh pogojev in okvirov, saj bi bil v nasprotnem primeru tak predpis protiustaven. V okviru pravilnega razumevanja in tolmačenja ustavne določbe o opravljanju tekočih poslov pa je očitno vse te izvršilne predpise treba razdeliti na dve skupini: a) predpisi, katerih izdaja je v posameznem zakonu že izrecno predvidena in določena, tako da njihova izdaja pomeni za organ, ki je zanj pristojen (vlada, minister), vnaprej določeno dolžnost izpolnitve zakona; b) predpisi, ki jih pristojni organ (vlada, minister) izda po lastni presoji, kadar meni, da je to potrebno v konkretnem primeru za izvrševanje nekega zakona.

Ker prva skupina navedenih izvršilnih predpisov predstavlja že določeno zakonsko obvezo organa (izdati predpis), ki je bila predvidena in uzakonjena že ob sprejemu samega zakona, izdajanje teh predpisov gotovo lahko štejemo za opravljanje tekočih poslov v smislu 115. člena, medtem ko izdajanje druge vrste izvršilnih predpisov že v določeni meri pomeni povsem samostojno odločanje, čeprav v okviru zakona in na njegovi podlagi, in s tem tudi možno samostojno uresničevanje vsebine neke določene politike, pa čeprav samo na izvršilni ravni. Za te vrste predpisov je torej treba ugotoviti, da v okviru opravljanja tekočih poslov načeloma niso dopustni, tak predpis pa bi bilo vendarle možno in dopustno izdati, če ga očitno narekuje in terja čista potreba z vidikov tehnične, varnostne ali druge izpeljave zakona, z izvršilnim predpisom glede posameznega vprašanja oziroma vprašanj. Dopustnost sprejemanja te, druge vrste izvršilnih predpisov, zato zahteva konkretno, posamično presojo za posamičen primer in s tem v zvezi ugotovitev, ali je predpis še možno šteti za okvir opravljanja tekočih poslov;

2Predlogi novih zakonov: ena ključnih nalog vlade, znotraj nje pa posameznih resornih ministrov oziroma ministrstev, je tudi priprava predlogov novih zakonov (oziroma sprememb ali dopolnitev obstoječih). Sprejemanje novih zakonskih projektov (isto velja tudi za bistven poseg v obstoječe zakone) v vladi in njihovo posredovanje (predlaganje) DZ nedvomno presega pojem in vsebino opravljanja tekočih poslov po 115. členu. S svojimi zakonskimi predlogi vlada uresničuje določene svoje politične usmeritve in hkrati tudi usmeritve uprave, ki ji načeluje, kar pa je po Ustavi nedvomno naloga in pristojnost vlade, ki je ni možno opravljati z omejitvijo, da sme opravljati samo tekoče posle. Iz tega jasno sledi, da novih zakonskih projektov vlada v tem času oziroma pri opravljanju tekočih poslov ne more niti sprejemati, in seveda prav tako ne posredovati DZ v nadaljnji zakonodajni postopek.

3Predlogi zakonov, ki so ob nastanku omejitve opravljanja poslov na tekoče posle že v Državnem zboru: taki zakonski predlogi so bili sprejeti v času, ko je vlada opravljala svojo funkcijo še brez omejitve, ki jo predstavlja opravljanje samo tekočih poslov. To pomeni, da vlada, kot njeni predstavniki pa tudi ministri, za katere velja omejitev na opravljanje tekočih poslov, kot njeni imenovani predstavniki lahko v vladi že poprej sprejeti in od vlade predlagani zakonski predlog predstavljajo in razlagajo, torej v tem smislu nekaj že prej sprejetega »zagovarjajo« tudi pred pristojnimi telesi DZ in pred samim DZ. Tovrstno, predvsem visoko strokovno delo, za katerega vsebinske odločitve so bile dane že pred nastankom takega stanja, ne presega okvira opravljanja tekočih poslov po Ustavi. Navedeno pa seveda ne velja v primeru, ko vladi preneha mandat zaradi prenehanja mandatne dobe DZ. V tem primeru so namreč v skladu z veljavno ureditvijo po Poslovniku DZ končani vsi zakonodajni postopki, ki so se začeli na predlog vlade.

V tem sklopu bi se lahko postavilo tudi posebno vprašanje vladnih amandmajev. S tem v zvezi je treba ugotoviti, da v skladu z veljavno ureditvijo po Poslovniku DZ vlada praviloma tako ali tako ne more vlagati amandmajev na predloge zakonov, ki jih je sama vložila v zakonodajni postopek. Zato se z vidika obravnavanja vprašanja opravljanja tekočih poslov vprašanje vlaganja amandmajev v času, ko vlada samo še opravlja tekoče posle, praviloma niti ne bo pogosto postavljalo.

V skladu s poslovniško ureditvijo DZ pa vlada lahko vloži amandmaje k tistim členom lastnih predlogov zakonov, h katerim so bili izglasovani amandmaji na predlog upravičenih predlagateljev. Glede na to, da je predlog zakona, ko je enkrat v zakonodajnem postopku, »last« DZ, in glede na to, da vlada svoje funkcije ne opravlja več s polnimi pooblastili (npr. tudi zato, ker ne uživa več zaupanja DZ), naj vlada v takih primerih ne bi mogla vlagati amandmajev. Isto in seveda še toliko bolj velja to tudi za vlaganje amandmajev k predlogom zakonov, katerih predlagateljica ni vlada, h katerim je sicer slednja, kadar opravlja svojo funkcijo s polnimi pooblastili, upravičena vlagati amandmaje.

Hkrati pa je treba  v zvezi z izpostavljeno tematiko ugotoviti, da vlada ob opravljanju tekočih poslov sme podati ne samo amandmaje, temveč prav tako tudi predloge novih zakonov v zadevah, ki po naravi stvari nikakor ne morejo biti opredeljene kot izvrševanje kakršnekoli politike v smislu strankarskih programov, hkrati pa so po naravi stvari neodložljive, kot so lahko npr. primeri naravnih nesreč ali drugi podobni primeri, ki zahtevajo tudi nagle in neodložljive zakonske intervencije. Takim, nujnim projektom daje poslovnik DZ posebno prednostno obravnavo. Navedeno velja tudi v primeru, ko vladi preneha mandat zaradi prenehanja mandatne dobe DZ, saj je nujno potrebno, da se lahko država v zadevah, ki zahtevajo takojšnje zakonske intervencije, ustrezno odziva.

4Posebne pozornosti in obravnave z vidika tovrstnih vprašanj so vredni zakonski projekti z vidika prilagajanja naše zakonodaje pravu Evropskih skupnosti, ki temelji na ustreznem državnem zakonodajnem programu. Pri takih zakonskih projektih bi vlada z zakonskimi projekti smela nadaljevati že sprejeto in naravnano politiko zakonodajnega dela na tem področju, hkrati pa ne načenjati in povsem na novo oblikovati projektov, ki bi bistveno in izrazito posegali tudi v ustvarjanje politike na posameznem področju.

5Kadrovska vprašanja: ministri imajo pretežno pristojnost predlaganja, vlada pa odločanja glede kadrovskih vprašanj, imenovanj, razrešitev, zamenjav ipd. Nobenemu od mest, ki se zasedejo na tak način (z izjemo mest za državne sekretarje), Ustava in zakonodaja kot pogoj ali siceršnjo kakršnokoli odločujočo lastnost ne pripisuje politične opredelitve ali celo članstva v kakšni politični stranki. Nasprotno, zakonodaja za ta mesta kot pravno bistveno šteje ustrezno in predpisano strokovnost, kakor tudi delovne izkušnje in podobne strokovne in delovne reference. Omejitev na opravljanje tekočih poslov torej pravno ne predstavlja nobene ovire za nadaljnje redno opravljanje vsega dela, tako vlade kot ministrov, s področja urejanja tekočih kadrovskih vprašanj in zasedb posameznih mest.

6Med opravljanje tekočih poslov pa seveda sodijo vsa dejanja oziroma ravnanja, ki pomenijo izvrševanje upravnih nalog, ki jih imajo vlada in ministri v skladu z zakoni in drugimi prepisi. Prav tako pa opravljanje tekočih poslov pomeni tudi izvrševanje vseh sprejetih obveznosti, uveljavljanje pravic oziroma zahtevkov nasproti tretjim osebam, kot tudi sprejemanje novih obveznosti (npr. sklepanje novih pogodb), ki je nujno za nemoteno tekoče delovanje ministrstev in vlade, kot tudi v širšem smislu za delovanje države.

Vse navedeno je mogoče šteti kot smernice pri odločanju, kaj sodi, kaj lahko sodi in kaj gotovo ne sodi v delokrog opravljanja dela z omejitvijo »opravljanja tekočih zadev«.