Franc Testen, 2002

49Medtem ko 1. odstavek (med drugim) vzpostavlja pravico do zakonitega sodišča, pa 2. odst. 23. člena znotraj tega vzpostavlja še pravico do zakonitega (v literaturi ponekod tudi: naravnega) sodnika. US je v dosedanji judikaturi dosledno upoštevalo to razliko: 1. odstavek daje pravico predložiti spor v odločitev sodišču ter tudi obveznost sodišča, da v sporu odloči, 2. odstavek pa znotraj tega daje specialno pravico, ki se nanaša le na vprašanje, kako bo določen (Ustava: izbran) sodnik v posamezni zadevi, ki je že pred sodiščem. Zlasti zgodnejša nemška ustavnosodna praksa je znotraj tega dala poudarek tudi temu, da mora iti za sodnika. Ta pomen to določbo povezuje tudi z ustavnimi določbami o sodstvu (členi 125 do 134). Pravica do zakonitega sodnika je pravica pozitivnega statusa: država mora z ustrezno zakonsko ureditvijo zagotoviti, da bo sodil samo sodnik, ki je izbran po vnaprej določenih pravilih. Sodišča pa morajo s sprejetjem razporeda dela in z ustrezno notranjo organizacijo ter z izvajanjem vnaprej določenih pravil zagotoviti, da se pravica uresničuje v posameznih zadevah.