Opredelitev in razmerje do drugih ustavnih določb
Janez Čebulj, 2011
1Pravica dobiti od sodišča odločitev o zadevi, ki je predmet presoje (right to obtain »determination« of the dispute), in pravica doseči izvršitev pravnomočne sodbe sta tudi po ustaljeni sodni praksi ESČP sestavni del pravice do dostopa do sodišča, kot jo zagotavlja prvi odstavek 6. člena EKČP (tako ESČP npr. v Jasiuniene proti Litvi).
2Prelomnico pri ustavnopravni opredelitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in opredelitvi njenega razmerja do 6. člena EKČP predstavlja odločba US OdlUS XIV, 72, U-I-65/05, Ur. l. 92/05, ki je bila sprejeta neposredno pred izidom sodbe ESČP v zadevi Lukenda proti Sloveniji. V njej je US pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja poimenovalo tudi kot pravico do sojenja v razumnem roku (času) ter jo navezalo še na določbe 15. in 26. člena ter na sodno prakso ESČP v zvezi s 6. členom EKČP. Glede na to je učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku zagotovljeno le, če obsega tudi varstvo, ki nudi primerno zadoščenje; le-to naj dobi tisti, ki mu je bila pravica kršena v že končanem postopku. Poleg tega je treba upoštevati 5. odst. 15. člena, ki določa, da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji (tak pravni akt je tudi EKČP), ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta Ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. Glede na sodno prakso ESČP je treba 4. odst. 15. člena razlagati tako, da iz njega izhaja zahteva, po kateri mora biti v okviru sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljena tudi možnost uveljavljati pravično zadoščenje v primerih, ko je kršitev že prenehala. Pravično zadoščenje (just satisfaction) zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v smislu EKČP ne pomeni odškodnine v klasičnem smislu po kriterijih civilnopravne odgovornosti za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo, kar velja tudi za odškodnino po 26. členu. Gre za zadoščenje, katerega prvenstveni namen je odmena zaradi opustitve pozitivne dolžnosti države, da zagotovi tak sistem oziroma organizacijo postopkov, ki bodo omogočali, da posameznik pride do odločitve sodišča v razumnem času.