Tone Jerovšek, 2002

1Ustava je najvišji pravni akt v hierarhiji splošnih pravnih aktov in je že zato akt trajnejše narave, ki se praviloma redko spreminja, čeprav poznamo države, ki so ustavo sorazmerno pogosto spreminjale (Nemčija svoj Grundgesetz in Avstrija Bundes Verfassungsgesetz). Čeprav se teorija precej ukvarja z naravo formalnega akta, s katerim se spremeni ustava (Kaučič, s. 121–125), za samo ustavno vsebino niti ni zelo pomembno, ali je sprememba sprejeta v obliki ustavnega amandmaja ali v obliki ustavnega zakona (več in drugače o tem, Sokol/Smerdel, s. 25). Dve dosedanji spremembi 68. in 80. člena Ustave sta bili izvedeni z ustavnim zakonom, kar predstavlja nekakšen prejudic za bodoče spremembe, čeprav US dopušča tudi drugačno formo za spremembo ustave. Teorija poudarja, da noveliranje ustave z ustavnim zakonom ne zahteva posebnega izvedbenega akta, ker se način izvedbe uredi v samem ustavnem zakonu (Kaučič, ibidem), medtem ko bi amandmajska tehnika terjala še ustavni zakon za izvedbo ustavnega amandmaja. Akta, s katerim se ustava spremeni, Ustava ne opredeli kot ustavni zakon ali ustavni amandma, pač pa ga poimenuje akt o spremembi Ustave. Ustavnorevizijski zakon je zato sestavljen iz dveh delov. Prvi del vsebuje novo besedilo ustavne spremembe, drugi del pa ureja izvedbo ustavnega zakona o spremembi ustave oziroma prehod na novo ureditev, če so take določbe sploh potrebne. Seveda je v tem primeru sprememba po svoji pravni obliki identična z ustavo, ki se spreminja.

2Tisto, kar je za spremembo ustave bistveno, je, po kakšnem postopku se ustavni zakon sprejme in kakšna omejitvena procedura je potrebna za sprejem. Postopek za spreminjanje ustave (ustavnorevizijski postopek) je določen že kar v ustavi in se delno razlikuje od postopka za sprejem oziroma spreminjanje navadnih zakonov. Če je ustava temeljni akt države, – družbena pogodba o bistvenih vprašanjih za svobodno življenje, delo, ustvarjanje, varnost in socialni položaj, torej sistem vzajemnih pravic in obveznosti, je potrebno zagotoviti, da se tak sistem priznanih in sprejemljivih vrednot čimbolj zavaruje. Zato nekatere države sploh ne dopuščajo spreminjanja ustave, pač pa le njeno dopolnjevanje z ustavnimi amandmaji. Doktrina o nespremenljivosti ustave, ki temelji na tradiciji ZDA, poudarja, da se ustava lahko le dopolnjuje in prilagaja novim okoliščinam, tako da se izvorni sistem vrednot ohranja, dinamično pa duhu časa le prilagaja. Naša ustava nima takih ali podobnih omejitev in tudi ne zahtevnega postopka za svojo spremembo, kar je lahko pozitivno, če spremembo ustave podpira velika večina državljanov, lahko pa je negativno, če spremembo poskušajo doseči marginalne politične skupine brez evidentnih javnih koristi. Po naši ustavni ureditvi je zakonodajni postopek sprejemanja in spreminjanja nekaterih zakonov, ki npr. urejajo volilni sistem in lastninsko pravico tujcev na nepremičninah, celo zahtevnejši kot postopek za spremembo ustave, saj se sprejemajo z dvotretjinsko absolutno večino v vseh fazah postopka. Taka večina je za spremembo ustave predpisana samo za dokončno odločanje o spremembi ustave. Za sprejem predloga za začetek postopka za spremembo ustave pa zadošča dvotretjinska relativna večina navzočih poslancev.

3Predlog za začetek postopka za spremembo ustave lahko da že dvajset poslancev DZ, Vlada ali najmanj trideset tisoč volivcev. Za sprejem predloga je potrebna dvotretjinska večina glasov le navzočih poslancev, vendar je potrebno upoštevati 86. člen Ustave, po katerem lahko DZ veljavno sklepa, če je navzoča večina poslancev. To pomeni, da je za sprejem predloga za začetek postopka za spremembo ustave potrebno dve tretjini od 46 poslancev. To dokazuje, da gre za sorazmerno enostaven in glede potrebnega minimalnega števila glasov nezahteven postopek prve stopnje spremembe Ustave.