Opredelitev in razmerje do drugih ustavnih določb
Janez Čebulj, 2002
1Peticija oziroma podpisovanje peticije se včasih razlaga tudi kot ena od oblik osebnega izjavljanja. Po Ustavi SRS iz leta 1974 je imel “občan pravico dajati vloge in predloge telesom in organom družbenopolitičnih skupnosti in drugim pristojnim organom in organizacijam, dobiti odgovor nanje in dajati politične in druge pobude splošnega pomena”.
2Ustava v 45. členu določa le, da ima vsak državljan pravico do vlaganja peticij in do drugih pobud splošnega pomena. Glede na to bi v obstoječi ustavnopravni ureditvi peticijo lahko označili kot vsako zahtevo oziroma pobudo enega ali več državljanov, za katero ti ocenjujejo, da je splošnega pomena, zaradi česar jo naslavljajo praviloma na državne organe. To so na ravni države zlasti DZ, Vlada in Predsednik republike, na lokalni ravni pa predstavniški organi lokalnih skupnosti in župani občin.
3Obravnavane človekove pravice ni mogoče povezovati s sodelovanjem pri upravljanju javnih zadev (44. člen), niti z ljudsko iniciativo kot delom zakonske iniciative (88. člen) ali celo zahtevo volivcev za razpis zakonodajnega referenduma (90. člen). Prav zaradi teh ustavnih določb, ki volivcem ali vsem državljanom zagotavljajo aktivno vlogo pri urejanju (tudi normativnem) javnih zadev, se zdi, da se je pravica do peticije izvotlila.