Tone Jerovšek, Polonca Kovač, 2011

1Pravica iz 62. člena izhaja iz civilizacijskega (demokratičnega) standarda, po katerem lahko pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti pred državnimi in drugimi organi vsakdo uporablja svoj jezik in pisavo, ker lahko v tem jeziku  najučinkoviteje brani svoje pravice in pravne koristi. Gre za t. i. enakost orožij, ki zagotavlja enakopraven položaj vseh udeležencev v postopku, zato pomeni ta pravica izraz 22. člena (enako varstvo pravic). Določba zagotavlja, da bo vsakomur, torej tudi tistemu, ki ne razume ali ne govori uradnega jezika državnega organa, omogočeno, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume in tako v postopku ustrezno sodeluje. Zato je 62. člen nadgradnja 11. člena o uradnem jeziku (gl. komentar k 11. členu). Gre namreč za temeljni element poštenega postopka v kontekstu pravic obrambe (rights of defense, Harlow in Rawlings, s. 497).  Zato je pravica do rabe svojega jezika tudi v EU sestavni del pravice do dobre uprave (good administration) po 41. členu Pogodbe o EU. PEU določa: »Vsakdo ima pravico, da institucije, organi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku … vsakdo lahko institucijam Unije piše v enem od jezikov Ustave in ima pravico do odgovora v istem jeziku.« Enako določa Evropski kodeks dobrega ravnanja, ki ga je leta 2005 izdal evropski ombudsman. Prav tako sodi uresničevanje te pravice med načela dobre uprave po dokumentu Evropske komisije (Principles of Good Administration in the Member States of the European Union, Statskontoret, 2005). V okviru Sveta Evrope pa je isto že leta 1977 opredelila posebna resolucija (Resolution No. 77 (31) on the Protection of the Individual in Relation to the Acts of Administrative Authorities). Posledično pravica do uporabe svojega jezika pred državnimi organi –  sodišči – zagotavlja tudi standard poštenega sojenja po 23. členu. Uresničitev te pravice predstavlja nadalje podlago za uresničitev 25. člena o učinkovitem pravnem sredstvu. Stranke, ki v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporabljajo katerikoli drug neuradni jezik v državi, morajo biti že po načelu enakosti pred zakonom obravnavane enako. Tudi zakonsko ureditev v tem delu US presoja po strogem testu iz prvega odstavka 14. člena. Ustava tako ne daje podlage za privilegiranje drugih jezikov, npr. nekdanje SFRJ niti članic EU, da bi se dovoljevalo denimo vlaganje vlog tudi v srbščini ali angleščini. Zato osebi, ki ji je zavržena njena vloga v tujem jeziku, ker je na poziv v roku ni vrnila prevedene v slovenščino, pa ne gre za priprto osebo, očitno ni kršena pravice iz 62. člena.

2Izraz »vsakdo« pomeni, da ne gre le za pravice glavnih strank v postopkih, ampak vseh, ki imajo izkazano stvarno legitimacijo ad processum (npr. tudi stranski udeleženec v upravnem postopku, ki varuje svoj pravni interes v razmerju do interesa glavne stranke).

3Zakon, na katerega napotuje 62. člen, mora pri ureditvi načina uresničevanja te pravice izhajati iz načela, da je v Sloveniji uradni jezik slovenščina oziroma na določenih območjih tudi italijanščina in madžarščina (11. člen). Zato mora zakon omogočiti vsakomur, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, kar predpostavlja ustrezno prevajanje na narokih in pri drugih ustnih procesnih dejanjih. US je zavzelo stališče, da iz dikcije te ustavne določbe izhaja, da je za  uresničevanje določbe izrecno potreben zakon, ki določi, na kakšen način se ta pravica uresničuje v različnih življenjskih situacijah in tako podrobneje določi njeno vsebino. Ustavna zahteva po ureditvi te materije z zakonom ne pomeni, da bi tak zakon lahko ustavnopravni okvir te pravice poljubno zoževal. To bi bilo možno le, če ta okvir ne bi bil postavljen v Ustavi sami. To izhaja tudi iz določb 15. člena, saj se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Po drugem odstavku 15. člena je namreč z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa Ustava ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Tak zakon pa ne sme biti v neskladju z nobeno drugo ustavno določbo, saj morajo biti zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti po prvem odstavku 153. člena v skladu z Ustavo. Tudi določbe petega odstavka 15. člena ni mogoče razlagati iztrgano iz konteksta drugih določb Ustave. Peti odstavek 15. člena določa, da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta Ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. To določbo je treba razumeti tudi v povezavi z 8. členom in z drugim odstavkom 153. člena. Po 8. členu morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošnoveljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. To izhaja iz drugega odstavka 153. člena, po katerem morajo biti zakoni v skladu s splošnoveljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral DZ, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Preko določbe petega odstavka 15. člena je tako človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam, zagotovljenim z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, priznan ustavni rang, poseg vanje pa je dopusten le ob izpolnjevanju istih kriterijev, kot v primeru drugih z Ustavo zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih  svoboščin (tretji odstavek 15. člena). Zakon, na katerega napotuje 62. člen, mora biti zato v tem smislu skladen tudi z ustreznimi določbami ratificiranih mednarodnih pogodb.

4Način izvrševanja pravice iz 62. člena je urejen v postopkovnih zakonih (ZPP, ZKP, ZUP itd.). Lahko pa različni zakoni, ki urejajo posebne postopke, uredijo način izvrševanja pravic iz tega člena do ustavno dopustnega razlikovanja različno. Tako je način izvrševanja te pravice različno urejen v upravnem postopku v razmerju do kazenskega postopka, v katerem ima obdolženec, ki mu je odvzeta prostost, posebne pravice, da sodišču podaja svoje vloge v svojem jeziku, do česar v upravnem postopku ni upravičen. Dodatno nekateri zakoni krovno urejajo celo specialno ureditev v primerjavi z zakoni o posameznih postopkih, tako zlasti 7. člen ZIMI, ki pred vsemi sodišči, organi in nosilci javnih služb določa možnost slepih in drugih invalidov do komunikacije v postopku na njim najustreznejši način (npr. izdaja aktov v brajici).

5Ureditev ne narekuje le rabe jezika, ampak prek natančnejše regulacije v procesnih zakonih tudi pomoč neuki stranki, ki zavezuje organe in uradne osebe v postopku, da omogočijo strankam čim lažje zavarovanje in uveljavljanje svojih pravic (npr. po 7. členu ZUP). Organ, ki vodi postopek, mora še posebej skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravicam, ki jim gredo po zakonu, in jim v zvezi z uporabo teh pravic tudi svetovati. Opustitev pomoči lahko vodi v izpodbojnost izdanega akta v postopku (Androjna in Kerševan, s. 97). Po ZUP pomeni kršitev določb Ustave in zakona o rabi jezika bistveno postopkovno napako (drugi odstavek 237. člena ZUP).

6Tolmač je potreben tudi, če oseba ne zna uradnega jezika, ker se po 24. členu sodbe izrekajo javno in mora biti obsojeni poučen v njegovem jeziku, česa je obsojen oziroma kako je bilo razsojeno. A ta člen sam po sebi še ne zagotavlja pravice do brezplačne pomoči tolmača.

7Stališče sodišča, da mora obdolženec, ki v postopku uporablja določen jezik, v tem istem jeziku sodišču tudi podajati svoje vloge, kljub dejstvu, da mu je ves čas trajanja postopka odvzeta prostost, je po presoji US v neskladju s pravico do uporabe svojega jezika in pisave iz 62. člena. Če je stranka nezmožna pisne komunikacije s sodiščem v jeziku, ki ga je sicer uporabljala za ustno sporazumevanje v postopku, ji šele spoštovanje pravice do uporabe svojega jezika in pisave (62. člen) omogoča uresničitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen) oziroma pravice do poštenega sojenja. S takšno ureditvijo se zagotavlja, da nobena od strank nima prednosti pred drugo, s čimer se v največji možni meri pripomore k ustavno zahtevani vzpostavitvi enakosti orožij. Zahteva po poštenem postopku velja za postopek kot celoto in ne zgolj za ustno glavno obravnavo oziroma zaslišanje. V ZKP je zakonodajalec pravico do uporabe svojega jezika in pisave postavil v I. poglavje med temeljna načela kazenskega postopka. Iz 8. člena ZKP izhaja pravica posameznika, da s sodiščem ustno komunicira v svojem jeziku. Pravica do uporabe svojega jezika pomeni za sodišče dolžnost, da zagotovi ustno prevajanje iz tega jezika v slovenski jezik in obratno. Brez ustnega prevajanja ni mogoča kontradiktornost glavne obravnave, predvsem pa obdolženec, ki ne govori slovensko, ne bi mogel učinkovito uresničevati svoje pravice do materialne obrambe. V nasprotju z ustnim komuniciranjem strank in drugih procesnih udeležencev pa poteka pisno komuniciranje vselej v uradnem slovenskem jeziku, razen na območjih, kjer živijo pripadniki italijanske ali madžarske narodne skupnosti, ki lahko podajajo vloge tudi v uradnem italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če je pri sodišču jezik te narodne skupnosti v uradni rabi. Izjema je predvidena v tretjem odstavku 7. člena ZKP, ki določa: »Tujec, ki mu je vzeta prostost, ima pravico podajati sodišču vloge v svojem jeziku, v drugih primerih pa tuji državljani lahko podajajo vloge v svojem jeziku samo ob pogoju vzajemnosti.« Ista določba se uporablja tudi v postopku pred US, če gre za priprtega tujca (6. člen ZUstS). Procesni položaj obdolženca mora biti tako opredeljen kot sistem njegovih pravic in dolžnosti, ki mu omogoča, da je subjekt kazenskega postopka, torej nosilec pravic in dolžnosti. Zato zakon zagotavlja posebno varstvo pravice do uporabe jezika in pisave v primeru odvzema prostosti. To za primer odvzema prostosti določa tudi drugi odstavek 5. člena EKČP, saj je treba po konvenciji vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti in česa ga dolžijo, kar nadalje nadgrajuje tretji odstavek 6. člena EKČP. Jezik, ki ga obdolženec uporablja v postopku (svoj jezik), je praviloma materni jezik oziroma jezik naroda, ki mu pripada, ali uradni jezik države, katere državljan je, ni pa to nujno. Tako lahko obdolženec v postopku uporablja določen jezik, ker ima primerno znanje, da se v tem jeziku lahko ustno sporazumeva. Ne pomeni pa to, da je v tem jeziku sposoben tudi sam vlagati pravna sredstva. Pisno sporazumevanje v določenem jeziku namreč zahteva višjo raven znanja jezika kot ustno sporazumevanje (OdlUS XIV, 38, Up-599/04, Ur. l. 37/05, 20. točka obrazložitve).

8V zvezi z 62. členom moramo obravnavati tudi pravico do zaznavnih oblik slovenščine za slepe in slabovidne.  V OdlUS XVII, 59, U-I-146/07, U. l. 111/08 je US ugotovilo, da  so postopkovni zakoni v RS (direktno ZPP, povezano po 4. točki obrazložitve pa tudi ZUP, ZKP idr.) v neskladju z Ustavo, ker ne urejajo pravice slepih in slabovidnih oseb do dostopa do sodnih pisanj ter do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v zanje zaznavni obliki, zato je bil leta 2010 sprejet nov zakon o izenačevanju pravic invalidov, ki dopolnjuje področno procesno zakonsko ureditev.