Jernej Letnar Černič, 2011

1Tisoči in tisoči po celem svetu morajo vsako leto zapustiti svojo matično državo zaradi preganjanja in utemeljenega strahu pred preganjanjem. Slovenski ustavnopravni red zato varuje človekovo pravico do pribežališča tujim državljanom in osebam brez državljanstva, ki so preganjane zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine. Gre za temeljno človekovo pravico, ki podaja normativno varstvo tistim osebam, ki so morale zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zapustiti državo rojstva oziroma prebivališča.

Določba 48. člena temelji na osnovnem načelu begunskega prava »non refoulment« (nezavračanja), prepovedi zavrnitve beguncev v času bega, prepovedi izročitve njihovi državi ter prepovedi pregona v druge države, kjer bi bilo ogroženo njihovo življenje. Izročitev posameznika drugi državi je prepovedana, kadar so izkazani tehtni razlogi, da bo tretja oseba v tej državi podvržena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Slednje izhaja iz Ženevske konvencije o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951, in iz Protokola o statusu beguncev, podpisanega v New Yorku 31. januarja 1967 (Ur. l. – MP 9/92).

2Pri pravici do prebivališča ne gre za pravico negativnega statusa, temveč za pravico pozitivnega statusa. Država ima pozitivno obveznost ne samo, da spoštuje pravico pribežališča, temveč tudi, da jo varuje ter ustvarja pogoje za uresničevanje. Država ima obveznost spoštovati, varovati in uresničevati pravico do pribežališča. Ne gre za obveznost prizadevanja, temveč za obveznost kot rezultat. Ustavnopravno jedro oziroma minimalna obveznost države glede pribežališča je najmanj pravica do začasnega varstva posameznikov, ki se ne morejo vrniti v državo izvora zaradi vojne in množičnih kršitev človekovih pravic.