Stane Vlaj, 2002

1Lokalna samouprava v nasprotju z drugo (funkcionalno) samoupravo poteka na določenem območju – v lokalni skupnosti. Smisel člena o funkcionalni samoupravi je, da država prizna nekaterim organizacijam (kot so npr. gasilske organizacije, društva učiteljev, lovske organizacije ipd.) pomen za skupnost, jim z zakoni prizna nekakšno pravico javnosti, da same rešujejo nekatere zadeve in jim lahko pomaga. Na take organizacije lahko država prenese opravljanje posameznih zadev iz svoje pristojnosti pod istimi pogoji, ki veljajo za lokalne skupnosti (Vlaj, s. 55).

2V »pisateljski« ustavi (april 1988) je bil govor le o občini, v »Demosovi« ustavi (marec 1990) sta bili v okviru poglavja o samoupravi dve določbi o »posebnih samoupravnih skupnostih, ki sta se glasili: »Na podlagi zahteve državljanov, ki želijo samostojno urejati zadovoljevanje nekaterih svojih skupnih potreb, se lahko z zakonom uvede samouprava na takem področju, ki je sicer v pristojnosti republike.« »Posebna samoupravna skupnost se financira z lastnimi dohodki. Republika lahko prispeva sredstva za financiranje potreb take skupnosti.« V »podvinski ustavi (avgust 1991), ki je bila podlaga za pripravo delovnega besedila osnutka ustave RS, je o drugi samoupravi govoril 141. člen, ki se je glasil: »141. člen (samouprava javnih služb). Z zakonom se lahko uvede samouprava na področjih javnih služb in drugih področjih, na katerih ljudje zadovoljujejo svoje skupne potrebe. Republika lahko (varianta: beseda »lahko« se nadomesti s »praviloma«) prispeva sredstva za zadovoljevanje teh potreb. Varianta: drugi odstavek se črta« (Jambrek, 345, 370, 392–393 in 435–436).

3Za veljavni 145. člen, ki govori o interesnem samoupravnem združevanju, so nekateri menili, da je nedorečen in nejasen. Naslov »druga samouprava« se ne sklada s podnaslovom »samouprava na področju družbenih dejavnosti«. Ni jasno, ali ta člen velja tudi za gospodarske javne službe, npr. za komunalne dejavnosti. Ni tudi jasno, ali je mišljeno samoupravno združevanje za uveljavljanje svojih interesov tudi med organizacijami, kot so npr. podjetja, javni zavodi, društva itd. (npr. gospodarske zbornice, zadružne zveze) ali samo neposredno združevanje ljudi (npr. zdravniška, odvetniška zbornica, strokovna društva itd.). Besedilo 145. člena govori o »državljanih« in ne o organizacijah. Ta člen se razlikuje od členov, ki govorijo o lokalni samoupravi, ker ti govorijo o »prebivalcih« in pa o povezovanju občin (organizacij), ne pa o »državljanih«. Smiselno je ta člen razlagati po analogiji z določbami o lokalni samoupravi tako, da velja za vsakršno funkcionalno združevanje (na vseh področjih med ljudmi in organizacijami). Določbo 145. člena, da se državljanom lahko z zakonom prepusti samoupravno urejanje posameznih zadev iz državne pristojnosti, je razumeti najbolje tako, da je poleg splošnega zakona potrebna še koncesijska pogodba (Kamušič, s. 75).