Janez Čebulj, 2002

8Vse obveznosti, ki so za posameznika predpisane v zvezi z gibanjem in nastanitvijo (prebivanjem) tako znotraj državnih meja, kot tudi za prehod državne meje, predstavljajo omejitve svobode gibanja.

9Obravnavani 32. člen, ki v 1. odst. jamči svobodo gibanja, vsebuje v 2. in 3. odst. t. i. zakonska pridržka, ki omogočata dve vrsti omejitev svobode gibanja. Prva se nanaša na vsakogar (na državljana in na tujca), vsebovana pa je v 2. odst. 32. člena. Po njem se lahko (vsakomur) omeji svoboda gibanja z zakonom, vendar samo iz štirih razlogov: če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, da bi se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države.

10Druga vrsta pridržka je vsebovana v 3. odst. 32. člena, nanaša pa se samo na tujce. Njim se lahko na podlagi zakona omeji vstop v državo in čas bivanja v njej. Ta pridržek je ožji od tistega, ki je vsebovan v 2. odst. 32. člena. Ožji ne le v tem smislu, da se nanaša samo na tujce, temveč tudi zato, ker se nanaša samo na vstop v državo in na čas bivanja v njej. Ne nanaša se npr. na omejitev gibanja znotraj države; takšna omejitev pa je seveda tudi za tujce dopustna na podlagi 2. odst. obravnavanega člena, vendar samo iz v njem vsebovanih razlogov. Razlika med obema možnima omejitvama je tudi v tem, da so omejitve po 2. odst. 32. člena dopustne le z zakonom. Po 3. odst. pa do omejitev praviloma pride z aktom pristojnega organa na podlagi pogojev, ki so določeni v zakonu. To pomeni, da se pravica ne omeji na splošno, temveč se omejuje v posamičnih primerih na podlagi splošno (zakonsko) določenih pogojev.