Metoda Orehar Ivanc, 2002

14Svoboda vesti je najprej obrambna pravica. Država ne sme posegati v ravnanja, varovana v prvem in v drugem odstavku, tj. ne sme urejati teh ravnanj ali jih dejansko omejevati. Tako na primer od posameznika ne sme zahtevati določenega načina mišljenja o verskih in nazorskih vprašanjih oziroma o vprašanjih vesti (npr. verska prisega) ali kaznovati ravnanj, ki pomenijo izpovedovanje vere ali drugega prepričanja. Nadalje se država ne sme identificirati z neko versko ali nazorsko opredelitvijo. To med drugim pomeni, da ne sme odločati o vprašanjih, ki zadevajo nauk vere, njeno vodstvo ipd. Za poseg v svobodo vesti gre tudi tedaj, ko je posameznik zaradi svojega prepričanja zapostavljen.

15Nekatere vidike svobode vesti je država dolžna zagotoviti s svojim aktivnim ravnanjem. Država je dolžna omogočiti izvrševanje vere in drugih opredelitev, tj. zavarovati to ravnanje pred posegi tretjih. Zagotavljati mora strpnost med pripadniki različnih ver oziroma prepričanj. Če neka verska skupnost ne dopušča izstopa, mora tako možnost predvideti pravni red. Država mora omogočiti izvrševanje pravice osebam na prestajanju zaporne kazni, med služenjem vojaškega roka, v bolnišnicah in v šoli (prim. stališče v odločbi US U-I-68/98 z dne 22. 11. 2001, Ur. l. 101/2001 in v pritrdilnem LM sodnika Testena).

16V razmerju do verskih skupnosti posameznik ne more uveljavljati pravic iz 41. člena. V sporih iz delovnopravnih in iz pogodbenih razmerij je svoboda vesti relevanten preudarek.