Okoljske informacije ter varstvo naravnih in kulturnih vrednot
Urška Prepeluh Magajne, 2011
105V svetu je splošno sprejeto načelo, da morajo biti informacije o okoljskih zadevah javnosti dostopne v največji možni meri, in celo bolj kot druge informacije javnega značaja, saj so ključnega pomena za trajnostni razvoj in učinkovito sodelovanje javnosti pri upravljanju z okoljem (Mendel, Freedom of Information, s. 13). Najpomembnejši mednarodni dokument na področju dostopa do okoljskih informacij predstavlja Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah oziroma t. i. Aarhuška konvencija, ki jo je Slovenija ratificirala leta 2004, v svoj pravni red pa jo je prevzela tudi Evropska skupnost (glej Direktivo ES št. 2003/4 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. 1. 2003 o dostopu javnosti do okoljskih informacij in razveljavitvi Direktive 90/313/EGS, UL L 2003/41, s. 26). Aaarhuška konvencija državam podpisnicam nalaga minimalne ukrepe, zbiranje določenih okoljskih informacij in vzpostavitev ustreznih, javnosti dostopnih informacijskih sistemov. Poleg klasične pravice dostopa do okoljskih informacij ureja tudi sodelovanje javnosti pri sprejemanju okoljskih odločitev ter pravno varstvo obeh pravic. Prim. OdlUS XVI, 23, U-I-406/06, Ur. l. 112/06 in 33/07, v kateri je US razveljavilo določbo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Kobilarni Lipica, ker v nasprotju z Aarhuško konvencijo ni omogočala sodelovanja javnosti pri sprejemanju Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Kobilarni Lipica, ki je za načrt prostorskih ureditev izključeval postopek priprave in njegovega sprejema po predpisih o urejanju prostora.
106V skladu s tem Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) v razmerju do ZDIJZ ne predstavlja izjeme, ampak njegovo dopolnitev in nadgradnjo. Poleg načela javnosti in pravice dostopa do okoljskih podatkov določa tudi pravico javnosti do sodelovanja pri sprejemanju pomembnih okoljskih odločitev (člen 13 ZVO-1). ZVO-1 celo izrecno določa, da so, ne glede na izjeme ZDIJZ, vedno javni okoljski podatki o imisijah, odpadkih, nevarnih snoveh v obratu in varnostno poročilo upravljavca obrata (člen 110/3 ZVO-1). Ker so javni ex lege, jih ni dopustno določiti za poslovne ali kakšne druge skrivnosti, ki bi v skladu z ZDIJZ predstavljale izjeme od pravice dostopa. Hkrati ZVO-1 dejansko uvaja dodatno izjemo, ki je ZDIJZ iz primerjalnih pravnih ureditev ni prevzel. Določa namreč, da lahko zavezanci okoljski podatek, ki so jim ga tretji subjekti posredovali na prostovoljni osnovi in brez pravne obveznosti, razkrijejo le ob pisnem soglasju osebe, ki jim je ta podatek dala (člen 110/5 ZVO-1). Namen te izjeme je spodbujanje subjektov, ki niso niti zavezanci po ZDIJZ niti niso dolžni posredovati določenih okoljskih podatkov po drugih predpisih, da bi organom posredovali svoje informacije brez strahu pred razkritjem tretjim osebam.
107Kljub načelni zahtevi, da so prav okoljske informacije dostopne v največji možni meri, večina mednarodnih pravnih sistemov priznava, da varstvo naravnih vrednot upravičuje nedostopnost nekaterih informacij te vrste. Klasični primeri informacij, ki jih zaradi zaščite narave ni potrebno posredovati, so predvsem natančne lokacije ogroženih vrst flore in favne (npr. gnezdenja ogroženih vrst ptic, rastišča ogroženih rastlin, redkih mineralov ali fosilov) ali drugi podatki, ki bi lahko ogrozili zaščitene vrste ter določene geološke in geofizične informacije. V skladu z ZDIJZ se dostop do zahtevane informacije zavrne, če se ta nanaša na podatek o naravni oziroma kulturni vrednoti, ki v skladu z zakonom, ki ureja ohranjanje naravne ali kulturne dediščine, zaradi varovanja naravne oziroma kulturne vrednote (člen 6/1/10 ZDIJZ),[1] ni dostopen javnosti. Varstvo naravne dediščine predpisuje Zakon o ohranjanju narave (ZON, Ur.l. 96/04-UPB2, 61/06-ZDru-1, 63/07 OdlUS: Up-395/06-24, U-I-64/07-13, 117/07 OdlUS: U-I-76/07-9, 32/08 OdlUS: U-I-386/06-32 in 8/10-ZSKZ-B), ki v okviru sistema varstva naravnih vrednot določa posebno varstvo določenih redkih, dragocenih ali znamenitih naravnih pojavov ter drugih vrednih pojavov, sestavin oziroma delov žive ali nežive narave, naravnih območij ali delov naravnih območij, ekosistemov, krajin ali oblikovane narave (člen 4 ZON). ZON določa, da javnosti niso dostopni podatki iz registra naravnih vrednot o legi naravne vrednote, ki jo je potrebno zavarovati, ter podatki iz evidence območij, pri katerih mora biti javnost izključena zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti (člena 39/5 in 34/3 ZON).
108Varstvo kulturne dediščine ureja Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1, Ur. l. 16/08, 123/08, 8/11 in 30/11 OdlUS: U-I-297/08-19), ki ureja tudi vodenje posebnega registra kulturne dediščine. Čeprav so podatki iz tega registra načeloma javni, so izključeni podatki o lastnikih dediščine, podatki o legi arheoloških najdišč, kjer obstaja nevarnost nedovoljenega iskanja arheoloških ostalin, ter drugi podatki, katerih javna dostopnost bi lahko ogrozila obstoj dediščine (člen 67/3 ZVKD-1). Kot vidimo, ZVKD-1 absolutno prepoveduje dostop javnosti do podatkov o lastnikih dediščine, medtem ko za zavrnitev dostopa do podatkov o legi arheoloških najdišč in drugih podatkov določa poseben škodni test, tj. nevarnost nedovoljenega iskanja arheoloških ostalin oziroma ogrozitev obstoja kulturne dediščine.
[1] ABA CEELI, s. 25; Priporočilo SE št. 2 (2002), Obrazložitveni memorandum, tč. 28. Ta razlog kot izjemo priznavajo številni pravni sistemi dostopa do informacij javnega značaja. Tako se zahteva za okoljske informacije lahko zavrne, »če bi njeno razkritje škodljivo vplivalo na okolje, na katero se informacije nanašajo, kot so na primer informacije o krajih razmnoževanja redkih vrst« (člen 4/4/h Aarhuške konvencije), če je to v demokratični družbi nujno potrebno zaradi varstva narave (Priporočilo SE št. 2 (2002), načelo IV/1/vii) ali zaradi zaščite geoloških in geofizičnih informacij in podatkov, vključno z zemljevidi o vrtinah oziroma izvirih (FOIA, U.S.C. § 552 (b) (9)).
Literatura k členu:
Dodatna literatura:
American Bar Association – Central European and Eurasian Law Initiative (ABA CEELI), Freedom of Information: A Concept Paper, Washington D.C. 2000;
Article 19, A Model Freedom of Information Law, London 2001;
Article 19, The Public’s Right to Know – Principles on Freedom of Information Legislation, London 1999;
Banisar, Freedom of Information Around the World – A Global Survey of Access to Government Information Laws, dostopen na: http://www.freedominfo.org/documents/global_survey2006.pdf 2006;
Dienes et al., Newsgathering and the Law, Second Edition, USA 1999;
EU Network of Independent Experts on Fundamental Rights, Commentary of the Charter of Fundamental Rights of the European Union, 2006, dostopen na: http://ec.europa.eu/justice/doc_centre/rights/doc_rights_intro_en.htm;
Foerstel, Freedom of Information and the Right to Know – The Origins and Application of the Freedom of Information Act, Connecticut/London 1999;
Frowein/Peukert, Europäische Menschenrechtskonvention, EMRK-Kommentar, Kehl/Arlington 1996;
Harris/O’Boyle/Warbrick, Law of the European Convention on Human Rights, London 1995;
Mendel, Freedom of Information: A Comparative Legal Survey (UNESCO), New Delhi 2003;
Nowak, U.N. Covenant on Civil and Political Rights – CCPR Commentary, Kehl 1993;
Pirc – Musar, Še o noveli ZDIJZ, PP 26, 2005;
Pličanič et al., Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja: s pravom EU in primerjalnopravno prakso, Ljubljana 2005;
Prepeluh, Dostop do informacij javnega značaja v evropskem pravu, s. 329–351 v: IX. Dnevi javnega prava, Portorož 2003;
Prepeluh, Kaj je informacija javnega značaja – Poskus pozitivne opredelitve, PP 8–9, 2004, s. VII–XII;
Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana 2005;
Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja na podlagi EKČP, Revus 4, 2005, s. 115–126;
Sobotta, Transparenz in den Rechtsetzngsverfahren der Europäischen Union – Stand und Perspektiven des Gemeinschaftsrechts unter besonderer Berücksichtigung des Grundrechtes auf Zugang zu Informationen, Baden-Baden 2001;
United States Department of Justice, Freedom of Information Act Guide, dostopen na: http://www.usdoj.gov/oip/foi-act.htm 2002;
van Dijk/van Hoof (ur.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, The Hague 1998;
Villiger, Handbuch der EMRK, Zürich 1999.