Odločitve ESČP
Miran Blaha, 2011
1Po stališču ESČP vključuje 11. člen EKČP tudi negativno pravico do združevanja. Do vprašanja, ali je negativno pravico do združevanja treba obravnavati na enakih izhodiščih kot pozitivno, se je ESČP opredelilo v zadevi Sørenssen in Rasmussen proti Danski (11. 1. 2006, A52562/99 in 52620/99), kjer je šlo za vprašanje pogojevanja zaposlitve s članstvom v določenem sindikatu (closed-shop agreement). V načelu sodišče ne izključuje, da je treba zagotoviti enako stopnjo varstva pozitivnemu in negativnemu vidiku pravice iz 11. člena EKČP. Vendar je o tem težko odločiti na abstraktni ravni, ker je o tem mogoče ustrezno odločiti le ob upoštevanju okoliščin posameznega primera.
2V skladu z ustaljeno prakso ESČP, da EKČP zahteva od držav podpisnic tudi pozitivno ravnanje, celo sprejem ukrepov na področju razmerij med posamezniki, je tudi sodba v zadevi Wilson, National Union of Journalists in ostali proti Združenemu kraljestvu (2. 10. 2002, A 30668/96, 30671/96 in 30678/96) v zvezi z ureditvijo po pravu Združenega kraljestva, ki dovoljuje delodajalcem, da obravnavajo manj ugodno delavce, ki se ne odrečejo svoji pravici do zastopanja po sindikatu. V takem primeru je pravica delavcev biti član sindikata iluzorna. S tem, ko je država dopustila, da delodajalci lahko s finančnimi spodbudami napeljuje delavce, da se odpovedo pomembnim sindikalnim pravicam, ni izpolnila svoje pozitivne obveznosti po zagotovitvi uresničitve pravice iz 11. člena EKČP in jo je kršila tako sindikatu kot posamezniku.
3V sodbi Demir in Baykara proti Turčiji (12. 11. 2008, A 34503/97) pa je sodišče odločilo, da je pravica iz 11. člena EKČP zagotovljena tudi javnim uslužbencem. Omejitve po drugem odstavku 11. člena EKČP je treba oblikovati ozko: omejene morajo biti na uresničevanje pravice, ne smejo pa poseči v samo bistvo pravice do združevanja. Pri tem je sodišče posebej poudarilo, da uslužbenci lokalne skupnosti, ki ne opravljajo poslov državne uprave, ne morejo biti obravnavani kot pripadniki državne uprave, ki se jim pravica do organiziranja in vključevanja v sindikat lahko omeji na podlagi drugega odstavka 11. člena EKČP.
Literatura k členu:
Debelak, Kolektivne pogodbe v Slovenski sodni praksi, Delavci in delodajalci 2–3, 2006, s. 271–295;
Gostiša, “Sindikalni ekskluzivizem” na področju delovnih razmerij je pri nas preživet!, PP 16, 2001, s. 39;
Končar, Sindikalna svoboda in pravica do stavke v Ustavi RS in njuna zakonska ureditev, PiD 7, 1992, s. 818–826;
Končar, Uresničevanje sindikalne svobode in pravica do stavke javnih uslužbencev, s. 277–304,
Kresal Šoltes, Aktualna vprašanja razvoja in veljavnosti kolektivnih pogodb, Delavci in delodajalci 2–3, 2008, s. 247–261; v: Pavčnik et al. (ur.), Temeljne pravice, Ljubljana 1997;
Šinkovec, Pravice in svoboščine, Ljubljana 1997, s. 248–252;
Novak/Kyovski/Jurančič, Sindikalno pravo, Ljubljana 1992;
Tomuschat, Freedom of Asociation, s. 493–513, v: Macdonald et al. (ed.), The European System for the Protection of Human Rights, Nijhoff 1993;
van Dijk/van Hoof (ed.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, Kluwer 1998, s. 586–601;
Clapham, The “Drittwirkung” of the Convention, s. 163–206, v: Macdonald et al. (ed.), The European System for the Protection of Human Rights, Nijhoff 1993.