Blaž Ivanc, 2011

109ESČP je ukrepe, ki pomenijo prisilno zdravljenje posameznika, presojalo zlasti z vidika določb drugega, tretjega, petega in osmega člena EKČP. V skladu z določbo prvega odstavka 5. člena EKČP je vsakomur zagotovljena pravica do prostosti in osebne varnosti. Izjemoma je odvzem prostosti dopusten, če je v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom, in je izrecno določen v primerih, ki so opredeljeni v točkah od a) do f) iz prvega odstavka navedenega člena. Pravna podlaga za zakonito pridržanje duševno bolnih oseb, alkoholikov, narkomanov, potepuhov in drugih oseb, če je to potrebno zaradi preprečitve širjenja nalezljivih bolezni, je izrecno določena v točki e prvega odstavka 5. člena EKČP.

110Glede prisilnega zdravljenja oseb z duševnimi motnjami je ESČP v primeru Winterwerp proti Nizozemski (24. 10. 1979) zavzelo stališče, da je ukrep njihovega prisilnega pridržanja oziroma hospitalizacije dopusten, če so kumulativno izpolnjeni naslednji trije pogoji: 1. obstoj duševne motnje (»mental disorder«), ki mora biti ugotovljen na podlagi objektivnega (izvedenskega) mnenja medicinske stroke (»objective medical expertise«), le v nujnih primerih je osebo dopustno (začasno) pridržati brez predhodnega izčrpnega zdravstvenega pregleda; 2. narava oziroma stopnja duševne motnje mora upravičevati prisilno hospitalizacijo pacienta; in 3. ukrep pridržanja je upravičen samo toliko časa, kolikor traja navedena duševna motnja (tč. 39). V primerih, ko je lahko prostost osebe z duševno motnjo omejevana za nedoločen čas oziroma trajno, mora biti v razumnih časovnih intervalih zagotovljen ustrezen nadzor upravičenosti ukrepa, ki vključuje tudi sodno varstvo (tč. 55 in 60; prim. odločitve ESČP v primerih: Johnson proti Združenemu kraljestvu z dne 24. 10. 1997; Gajcsi proti Madžarski z dne 3. 10. 2006, Varbanov proti Bolgariji z dne 5. 10. 2000 in Hutchison Reid proti Združenemu kraljestvu z dne 20. 2. 2003, tč. 48). Za ukrep pridržanja osebe z duševno motnjo v psihiatrični bolnišnici mora biti podana medicinska indikacija (glej M. R. L. in M.-J. D. proti Franciji, 19. 5. 2004; Shtukaturov proti Rusiji, 27. 3. 2008). Obstoj duševne motnje pri osebi ne zadostuje, temveč mora biti njena narava oziroma stopnja taka, da zaradi nje pacient predstavlja resno nevarnost drugim ali sebi (Hutchison Reid proti Združenemu kraljestv, z dne 20. 2. 2003, tč. 52). Navedena nevarnost mora biti neposredna in dovolj intenzivna, odvrniti pa je ni mogoče z nobenimi milejšimi ukrepi (Galič v: Polajnar – Pavčnik/Wedam – Lukić (ur.), s. 298). Ukrep, ki vključuje omejevanje prostosti osebe z duševno motnjo, je dopustno izvajati zgolj v bolnišnici, kliniki ali v drugi primerni ustanovi, ki je namenjena varstvu navedenih oseb (Ashingdane proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 5. 1985, tč. 44). V primeru Aerts proti Belgiji (30. 7. 1998) je ESČP menilo, da »psihiatričnega krila« običajnega zapora ni mogoče šteti za drugo primerno ustanovo, ki je namenjena varstvu oseb z duševnimi motnjami.

111Zelo pomembna je odločitev ESČP v primeru K. H. in drugi proti Slovaški (28. 4. 2009), kjer je sodišče zaradi neprostovoljne sterilizacije osmih pripadnic romske skupnosti po opravljenem porodu s pomočjo carskega reza ugotovilo nedopusten poseg v pravico do zasebnosti in družinskega življenja. Poudarilo je pomen pozitivne obveznosti države, da zagotovi praktično in učinkovito uresničevanje navedene pravice, ki se še posebej nanaša na možnost pridobitve fotokopij pacientove zdravstvene dokumentacije (8. člen EKČP, tč. 47). Zaradi praktičnega onemogočanja dostopa do zdravstvene dokumentacije s strani zdravstvenih ustanov in zakonske ureditve dostopa do zdravstvene dokumentacije je sodišče ugotovilo tudi kršitev pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 6. člena EKČP, tč. 65; glede pomena varstva zdravstvene dokumentacije glej tč. 55 in primer I. proti Finski, 17. 7. 2008, tč. 38).

112Poseg v pravico do zasebnosti in družinskega življenja iz osmega člena EKČP po mnenju ESČP predstavlja tudi zakonodajalčeva izrazito pomanjkljiva zakonska ureditev možnosti poroda na domu, arg. a minori ad maius, pa tudi njegovo prekomerno omejevanje (zlasti kazensko preganjanje), saj sodi odločitev nosečnice za porod na domu v varovani okvir odločanja o njenem zasebnem življenju (Ternovszky proti Madžarski, 14. 12. 2010).