Polona Primožič, 2011

9EKČP pravice do popravka izrecno ne določa. ESČP pa je v okviru razlage 10. člena EKČP priznalo tudi pravico do popravka objavljenega obvestila. ESČP v svojih odločitvah vselej poudarja, da svoboda izražanja sodi med temeljna načela demokratične družbe in med temeljne pogoje za njen razvoj, pa tudi za razvoj vsakega posameznika ter za njegovo samouresničitev. Kot pomemben element svobode izražanja ESČP šteje tudi pravico do popravka. Ta pravica ni le izraz potrebe, da se prizadetemu posamezniku omogoči, da ovrže neresnične in/ali žaljive trditve, objavljene v medijih, temveč služi tudi zagotavljanju pluralnosti mnenj, še posebej v zadevah splošnega pomena. ESČP poudarja, da drugi odstavek 10. člena EKČP dopušča omejitve in posege pri izvrševanju pravice do svobode izražanja. Pri pravici do popravka je razlog za omejitev svobode izražanja praviloma v zavarovanju ugleda in pravic drugih (protection of the reputation or rights of others); gre za varstvo pravice oziroma interesa posameznika, ki je bil prizadet z objavo v medijih. Nujnost omejitve pravice do svobode izražanja mora biti prepričljivo utemeljena (convincingly established).

10Pri presoji na podlagi 10. člena EKČP je ESČP razvilo doktrino o t. i. pozitivnih obveznostih države, v okviru katerih je država dolžna z določenimi aktivnimi ukrepi omogočiti uresničevanje človekovih pravic in svoboščin. Načeloma velja, da so pozitivne obveznosti države toliko bolj poudarjene, kolikor višje je varovana vrednota v hierarhiji človekovih pravic. ESČP prav v zvezi s svobodo izražanja iz 10. člena EKČP države pogodbenice pogosto opozarja na njihove pozitivne dolžnosti v zvezi z varovanjem te pravice. V določenih primerih je država dolžna posamezniku omogočiti uresničevanje pravice do svobode izražanja v medijih. To ne pomeni, da bi bila država dolžna posamezniku omogočiti neomejeno pravico dostopa do medijev z namenom objave njegovih mnenj in stališč. Pač pa je država prizadetemu posamezniku dolžna omogočiti razumno možnost, da uveljavi pravico do popravka, s katero se lahko odzove na neresnične ali žaljive trditve, objavljene v medijih, in to na enakovreden način, v istem mediju, kot so bile objavljene trditve.

11Razmerje med pravico do popravka in 10. členom EKČP je ESČP opredelilo zlasti v dveh primerih. V zadevi Melnychuk proti Ukrajini (28743/03 z dne 5. 7. 2005) je pritožnik zahteval objavo popravka v zvezi s kritično oceno njegove knjige, objavljeno v lokalnem časopisu. Po ukrajinski zakonodaji je pravica do popravka sicer zagotovljena. Vendar je v konkretnem primeru časopis zavrnil zahtevo za objavo popravka z utemeljitvijo, da je vsebina popravka žaljiva in neprimerna za objavo. ESČP je izhajalo iz splošnega načela, da časopisi in drugi mediji, ki so v zasebni lasti, uživajo svobodno uredniško diskrecijo pri izbiri vsebin za objavo – člankov, komentarjev in pisem bralcev. Le v izjemnih primerih, ko gre za varstvo časti in osebnega dostojanstva, lahko posameznik od medija zahtevka objavo popravka oziroma odziv na objavljeno neresnično oziroma žaljivo vsebino. Država je v okviru svojih pozitivnih obveznosti posamezniku dolžna zagotoviti ustrezno varstvo njegovih pravic. Kot je poudarilo ESČP, v konkretnem primeru pozitivna obveznost države obsega dolžnost, da prizadetemu posamezniku zagotovi: (1) razumno možnost, da uveljavi pravico do popravka, s katero se odzove na zanj žaljive oziroma netočne trditve v časopisu, v katerem je prišlo do objave teh trditev; in (2) možnost ugovora zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za objavo popravka. Zavrnitev zahteve za objavo popravka namreč ne sme pomeniti arbitrarnega in nesorazmernega posega v pravico posameznika. V zvezi s takšno zavrnitvijo mora biti posamezniku zagotovljeno pravno varstvo pred pristojnimi nacionalnimi organi. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da je pritožnik imel možnost zahtevati objavo popravka pri izdajatelju časopisa, vendar je ta njegovo zahtevo zavrnil, ker je pritožnik prekoračil dopustne meje glede vsebine popravka. Ni se namreč omejil zgolj na odgovor na objavljene trditve glede kritike njegove knjige, temveč je popravek izrabil za žaljive in neprimerne pripombe o avtorju kritike. Pritožnik je bil tudi pozvan, naj vsebino popravka ustrezno prilagodi oziroma dopolni, česar pa ni storil. Nato mu je bilo zagotovljeno sodno varstvo pravice do popravka pred domačimi sodišči, ki so opravila tehtanje med pravico pritožnika in interesi avtorja kritike. ESČP v odločitvah nacionalnih sodišč ni zaznalo elementov arbitrarnosti. Na podlagi presoje vseh navedenih okoliščin je ESČP presodilo, da ni prišlo do kršitve 10. člena EKČP, saj je bilo zagotovljeno ustrezno ravnovesje med nasprotujočimi si pravicami oziroma interesi. Prav tako državi ni moglo očitati neizpolnitve pozitivnih dolžnosti, ki zanjo izvirajo iz 10. člena EKČP. Podobna stališča izhajajo iz poznejše odločitve senata ESČP v zadevi Vitrenko in drugi proti Ukrajini (23510/02 z dne 16. 12. 2008).