Goran Klemenčič, 2011

66a) Primer Halford proti Združenemu kraljestvu (25. 6. 1997, Reports 1997-III) je pomemben iz dveh vidikov: (1) ESČP je v njem prvič prevzelo koncept razumnega pričakovanja zasebnosti; (2) jasno je zapisalo, da ima posameznik pravico do varovanja zasebnosti tudi na delovnem mestu in pri uporabi službenih komunikacijskih sredstev. Deset let pozneje je bila omenjena doktrina podrobneje obdelana v primeru Copland proti Združenemu kraljestvu (april 2007). Sodba je pomembna, ker je sodišče ocenilo, da je ravnanje delodajalca, ki je zaradi omejevanja stroškov nadziral izpiske telefonskih klicev, analiziral obiske spletnih strani in naslove pošiljateljev oz. naslovnikov e-pošte in čas ter dan odpošiljanja, pomenilo nedopusten poseg v pravico delavke do zasebnosti po 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pri tem se je odločno postavilo na stališče, da kršitev pravice do zasebnosti delavca pomeni vsako ravnanje delodajalca, ki ima za posledico seznanitev z vsebino komunikacije ali nadzor komunikacije (ne glede na njeno obliko in uporabljeno službeno sredstvo) delavca na delovnem mestu v nasprotju s pričakovanji delavca ali v nasprotju s postavljenimi pravili ravnanja na delovnem mestu.

67b) Primer Malone proti Združenemu kraljestvu (2. 8. 1984, A 82) je pomemben, ker je v njem ESČP obseg varstva komunikacijske zasebnosti iz 8. člena EKČP razširilo tudi na dejstva in okoliščine, povezane s komunikacijo (pred tem je bilo varstvo namenjeno zgolj sami vsebini sporočila).

68c) V primeru Huvig proti Franciji (24. 4. 1990, A 176-B) je ESČP spoznalo določbe francoskega zakona o kazenskem postopku, ki se nanašajo na prisluškovanje telefonu, za neskladne z 8. členom EKČP. Podobno je odločilo glede španske zakonske ureditve prisluškovanja telefonu v primeru Valenzuela Contreras proti Španiji (30. 7. 1998, Reports 1998-V).

69č) Pomemben je tudi primer Lambert proti Franciji (24. 8. 1998, Reports 1998-V), kjer je ESČP med drugim poudarilo, da pri vdoru v zasebnost ni nobene razlike, ali gre za lasten telefonski priključek ali za telefonski priključek kakšne tretje osebe.

70d) V primeru Kopp proti Švici (25. 3. 1998, Reports 1998-11) se je ESČP opredelilo do vprašanja prisluškovanja tretji osebi, ki ni osumljena kaznivega dejanja, in do vprašanja, kakšno varstvo zaslužijo telefonski klici poslovne narave v poslovni prostor ali iz poslovnega prostora (v tem primeru je šlo za odvetniško pisarno, kar je nedvomno imelo vpliv na odločitev sodišča). Prav tako je pomembna odločitev, da kršitev pravice do zasebnosti predstavlja že samo prisluškovanje, pri čemer je nepomembno, ali se pridobljeni izsledki pozneje na kakršenkoli način uporabijo.

71e) Nadaljnja sodna praksa, ki se osredinja na različne vidike pomanjkljive sodne podlage za različne posege v komunikacijsko zasebnost, vključuje med drugim še: Aalmoes in drugi proti Nizozemski (št. 16269/02, 25. november 2004), Weber in Saravia proti Nemčiji (št. 54934/00, 29. junij 2006), Association for European integration and human rights in Ekimdzhiev proti Bolgariji (št. 62540/00, 28. junij 2007), Armstrong proti Združenemu kraljestvu (št. 48521/99, 16. julij 2002), Taylor-Sabori proti Združenemu kraljestvu (št. 47114/99, 22. oktober, 2002), Allan proti Združenemu kraljestvu (št. 48539/99, 5. november 2002), M. M. proti Nizozemski (št. 39339/98, 8. april 2003), Prado Bugallo proti Španiji (št. 58496/00, 18. februar 2003), Wood proti Združenemu kraljestvu (št. 23414/02, 16. november 2004), Doerga proti Nizozemski (št. 50210/99, 27. april 2004).