Odločitve ESČP
Janez Čebulj, 2011
6Sodba Ilhan proti Turčiji (27. 6. 2000): ESČP je poudarilo, da je namen prvega odstavka 35. člena EKČP, ki določa pravilo predhodnega izčrpanja domačih pravnih sredstev, zagotoviti državam pogodbenicam možnost preprečevanja ali popravljanja domnevnih kršitev, še preden pridejo obtožbe na ESČP. Pri tem je navedlo, da pravilo iz prvega odstavka 35. člena temelji na domnevi iz 13. člena (s katerim je tesno povezan), da za zatrjevane kršitve posameznikovih konvencijskih pravic obstaja učinkovito domače pravno sredstvo. Po stališču ESČP 13. člen EKČP, ki je neposreden izraz obveznosti držav pogodbenic, da človekove pravice na prvem mestu in najmočneje varujejo v okviru lastnega pravnega sistema, na ta način posamezniku zagotavlja dodatno jamstvo, da lahko te pravice učinkovito uživa. Z vidika ESČP člen 13 EKČP torej učinkuje kot zahteva za uveljavitev domačega pravnega sredstva za vsebinsko presojo »verjetnosti obtožbe« po EKČP ter za zagotovitev primernega zadoščenja. ESČP je v obrazložitvi navedene sodbe ponovilo stališče, da se obseg obveznosti držav pogodbenic po 13. členu EKČP spreminja, odvisno od narave pritožb posameznih pritožnikov, kljub temu pa mora biti pravno sredstvo, ki ga zahteva, »učinkovito« ne le teoretično, temveč tudi v praksi.
7Sodba Belinger proti Sloveniji (13. 6. 2002): Pritožnika sta zatrjevala kršitev pravice do sojenja v razumnem roku v civilnem postopku, ki v času vložitve pritožbe na ESČP še ni bil končan. ESČP je zavrnilo preliminarni ugovor države o nedopustnosti pritožbe zaradi neizčrpanja domačih pravnih sredstev (1. odst. 35. člena EKČP). Ob proučevanju ugovora države je ESČP ponovilo razloge, sprejete v zadevi Kudla proti Poljski, in ugotovilo, da nadzorstvene pritožbe (kot je bila urejena pred spremembami ZS leta 2000 in leta 2004), upravnega spora ter ustavne pritožbe ni mogoče šteti za učinkovito pravno sredstvo, to je tako pravno sredstvo, ki je pritožniku v ustreznem času dejansko dostopno ter mu je sposobno zagotoviti ustrezno zadoščenje ob razumnih možnostih za uspeh.
8Sodba Šoć proti Hrvaški (9. 3. 2003): ESČP je ugotovilo kršitev 13. člena EKČP, ker pritožniku niso bila dostopna notranja (domača) pravna sredstva, ki bi nudila primerno zadoščenje glede domnevnih kršitev pravice do sojenja v razumnem roku v že zaključenih postopkih. Poudarilo je, da država ni navedla nobene odločitve, ki bi nakazovala, da US sprejema v obravnavo primere v zvezi s pretirano dolžino že zaključenih postopkov. Nasprotno, odločitve US kažejo, da je sprejelo stališče, da se možnost sprejema v obravnavo ne nanaša na primere že zaključenih postopkov. Po mnenju ESČP praksa US, odsotnost sodne prakse v podporo državnemu argumentu kot tudi nejasno besedilo zakonske ureditve, kar zadeva njeno uporabnost za primere že zaključenih postopkov, kaže na to, da ni mogoče ugotoviti, da bi obstajalo učinkovito pravno sredstvo za dolžino že zaključenih civilnih postopkov. ESČP pa ni ugotovilo, da bi bilo pritožniku na voljo kakšno drugo učinkovito pravno sredstvo.
9Sodba Lukenda proti Sloveniji (6. 10. 2005): ESČP je zavrnilo ugovor države o neizčrpanosti domačih pravnih sredstev, ker je ugotovilo, da pravna sredstva, ki so bila na voljo pritožniku, niso bila učinkovita. Sodišče je ugotovilo, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema. Poudarilo je tudi, da odškodninske tožbe po 26. členu glede uveljavljanja odškodnine za nepremoženjsko škodo ni mogoče šteti za učinkovito pravno sredstvo, ker tega sodna praksa ne potrjuje.
10Sodba Pohlen proti Sloveniji (3. 6. 2008): po stališču ESČP je pravično zadoščenje po prenehanju kršitve pravice do sojenja v razumnem roku sicer mogoče zagotoviti zgolj z ugotovitvijo kršitve, vendar iz njegove sodne prakse izhaja, da to praviloma ne more pomeniti zadostne odmene za kršitev te pravice. ESČP je sicer že večkrat izrazilo stališče, da lahko pomeni učinkovito pravno sredstvo v primeru, ko je postopek že pred uveljavitvijo pospešitvenih pravnih sredstev trajal nerazumno dolgo in ko pritožnik v času nastale kršitve učinkovitih pospešitvenih pravnih sredstev še ni imel na voljo, le naknadna zagotovitev kompenzatornega pravnega sredstva za škodo, ki jo je pritožnik utrpel zaradi nerazumno dolgega sodnega postopka.