Lovro Šturm, 2002

17Prepoved članstva policistov v političnih strankah je ESČP obravnavalo v zadevi Rekvenyi v. Madžarska, 20. 5. 1999, RJD 1999-III. Madžarska je namreč spremenila 4. odst. 40. b člena madžarske ustave z določbo, da “poklicni pripadniki obrambnih sil, policije in civilnih varnostnih služb ne morejo biti člani političnih strank ali se udeleževati kakršnihkoli političnih dejavnosti“. Zaradi domnevne kršitve pravic iz 10. člena EKČP se je na ESČP pritožil Laszlo Rekvenyi, policist in generalni sekretar neodvisnega policijskega sindikata. Pritožnik je zatrjeval tudi kršitve 11. člena EKČP, ki v 1. odst. določa, da “ima vsakdo pravico, da mirno zboruje in da se svobodno združuje“, v 2. odst. pa pravi, da “je izvrševanje teh pravic mogoče omejiti samo z zakonom, če je to nujno v demokratični družbi, zaradi državne ali javne varnosti, za preprečitev neredov ali zločinov, za zaščito zdravja ali morale ali za zavarovanje pravic in svoboščin drugih ljudi. Ta člen ne preprečuje, da bi pripadnikom oboroženih sil, policije ali državne uprave z zakonom omejili izvrševanje teh pravic.” ESČP je razlogovalo: “po mnenju Sodišča je samo po sebi umevno, da opravljanje dejavnosti političnega značaja sodi v okvir 10. člena, saj je svobodna udeležba pri političnih razpravah poseben način svobodnega izražanja. Svobodna udeležba v političnih razpravah sestavlja jedro koncepta o demokratični družbi (glej Lingens v. Avstrija z dne 8. 7. 1986, A 103, s. 26, § 42). Nadalje, zagotovljene pravice v 10. členu EKČP zajemajo vojaško osebje in civilne uslužbence (glej Engel v. Nizozemska z dne 8. 7. 1976, A 22, s. 41, § 100; in sodbo Vogt v. Nemčija z dne 26. 9. 1995, A 323, s. 22–23, § 4). Sodišče ne vidi razloga, da bi odločilo drugače v zvezi s pripadniki policije. […] Sodišče torej ugotavlja, da je prišlo do vmešavanja v pritožnikovo pravico do svobodnega izražanja.” (prevod sodbe v: Dignitas, 7–8/2000, s. 299 in nasl.).

18ESČP je moralo med drugim oceniti ali sprejem omenjenega dopolnila k madžarski ustavi pomeni ukrep države, ki je “nujen v demokratični družbi“. ESČP je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da je na tem področju državni oblasti dopuščeno široko polje proste presoje, hkrati pa je menilo, da je glede na zgodovinsko ozadje demokratično sprejemljivo in v skladu z EKČP, da se je madžarska vlada odločila na ta način zaščititi policijo pred neposrednim vplivom strankarske politike. Zato je po mnenju ESČP ukrep mogoče oceniti kot “nujen” v demokratični družbi. Do kršitve 10. člena EKČP ni prišlo, ker je madžarska vlada za dosego ciljev, ki jih tudi ESČP priznava kot “zakonite cilje”, uporabila sredstva, ki so v skladu z načelom proporcionalnosti. V zvezi z 11. členom EKČP je ESČP menilo, da zadnji stavek omenjenega 2. odst. 11. člena EKČP upravičuje države, da pripadnikom policije omejijo izvrševanje pravice do svobodnega združevanja. Iz odločitve: “[…] namen prepovedi sodelovanja pri političnih dejavnostih, ki je veljala za nekatere kategorije državnih uradnikov, vključno s pripadniki policije, je bila pri tej zadevi depolitizacija omenjenih služb in utrjevanje ter vzdrževanje pluralistične demokracije v državi. Sodišče ugotavlja, da madžarska ni edini tak primer, saj številne pogodbene države omejujejo določene politične dejavnosti za policijo. Policija ima prisilno oblast usmerjanja vedenja državljanov in je v nekaterih državah pooblaščena za nošnjo orožja pri opravljanju svoje dolžnosti. Končno je policija v službi države. Javnost torej lahko pričakuje, da ima pri stiku s policijo opravka s politično neopredeljenimi policisti, ki so pri političnih sporih nepristranski, če parafriziramo navedbe iz nedavne sodbe v primeru Ahmed in drugi v. Združeno kraljevstvo (2. 9. 1998, Reports 1998-VI, § 53; sodba se je nanašala na združljivost prepovedi udeležbe višjih uradnikov lokalne uprave v nekaterih vrstah političnih dejavnosti z 10. členom EKČP). Po mnenju ESČP je želja zagotoviti, da pomembna vloga policije v družbi ne bi bila ogrožena z načeto politično neopredeljenostjo njenih pripadnikov, v skladu z demokratičnimi načeli. Ta cilj ima v madžarski poseben zgodovinski pomen zaradi madžarske izkušnje s totalitarnim režimom, ki je bil v veliki meri odvisen od neposredne povezave policije z vladajočo stranko (glej, mutatis mutandis, prej omenjeno sodbo Vogt v. Nemčija, s. 25, § 61). Zatorej Sodišče zaključuje, da je sporna omejitev imela zakonite cilje, navedene v 2. odst. 10. člena in sicer varovanje državne in javne varnosti ter preprečevanje neredov).

19Zgodovinski razlogi in zgodovinske posebnosti v posameznih državah na prehodu iz totalitarnega političnega sistema v moderno demokratično družbo po mnenju ESČP upravičujejo tovrstno prepoved.