Metoda Orehar Ivanc, 2002

18Svoboda vesti je zagotovljena v 9. členu EKČP z naslovom svoboda mišljenja, vesti in veroizpovedi. Določba se glasi: »(1) Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Ta pravica vključuje svobodo spremembe vere ali prepričanja ter svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje v bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih. (2) Svoboda izpovedovanja vere ali prepričanja se sme omejiti samo v primerih, ki jih določa zakon, in če je to nujno v demokratični družbi zaradi javne varnosti, za zaščito javnega reda, zdravja ali morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi.«

19ESČP je v vodilni zadevi Kokkinakis v. Grčija, 25. 5. 1993, A 260-A, svobodo misli, vesti in veroizpovedi opredelilo “kot temelj ‘demokratične družbe’ v smislu EKČP. V njeni verski razsežnosti gre za enega izmed najvitalnejših elementov, ki oblikujejo posameznikovo identiteto in njegovo razumevanje življenja, hkrati pa je ta svoboda tudi dragocena vrednota za ateiste, agnostike, skeptike in neopredeljene. Od teh pravic je odvisen pluralizem, nepogrešljiv za demokratično družbo, kakršna je bila s težavo dosežena skozi stoletja. […] Temeljno naravo pravic, zagotovljenih v 1. odst. 9. člena, odraža tudi besedilo odstavka, ki določa njihove omejitve. Drugače kot 2. odst. 8., 10. in 11. člena EKČP, ki pokrivajo vse pravice, zagotovljene v 1. odst., se 9. člen EKČP nanaša le na ‘svobodo izražanja vere ali prepričanja’. S tem Konvencija priznava, da je v demokratičnih družbah, v katerih prebivalstvo pripada različnim veram, nujno določiti omejitve te svobode. Uskladitev interesov različnih skupin in spoštovanje prepričanja vsakogar sicer nista mogoča.” (§§ 31 in 33)

20Dosedanja praksa konvencijskih organov nudi nekaj opore pri opredelitvi pojmov vesti in veroizpovedi. Komisija je v zadevi C. v. Združeno kraljestvo navedla, da 9. člen prvenstveno varuje področje osebnih prepričanj in veroizpovedi (t. i. forum internum), poleg tega pa tudi ravnanja, ki so tesno povezana s temi držami (npr. bogoslužje in molitve kot način izvrševanja vere ali prepričanja v splošno priznani obliki) (DR 37, 142 (147)).

21Svoboda misli prepoveduje indoktrinacijo v smislu obveznega poučevanja ali vplivanja na prebivalstvo, vključno z mladino (Kjeldsen, Busk Madsen in Pedersen v. Danska, 7. 12. 1976, A 23, § 53). Iz tega jamstva izhaja tudi prepoved, da bi država vsiljevala ljudem določen svetovni nazor.

22Svoboda vesti državi prepoveduje, da bi zaradi določene odločitve vesti posameznika privilegirala ali zapostavljala. Iz prakse Komisije pa izhaja, da 9. člen EKČP ne daje pravice do odklonitve izpolnjevanja splošnih pravnih dolžnosti zaradi verskega ali drugega prepričanja, obstaja pa pravica, da država pri določanju obveznosti upošteva ta prepričanja. V vrsti zadev je Komisija zavzela stališče, da EKČP ne daje pravice do ugovora vesti zoper vojaško obveznost.

23Svoboda vere obsega tako pravico imeti in spremeniti vero ter izražati pripadnost veri navzven kot tudi pravico izvrševati vero v bogoslužju, v pouku, v praksi in v verskih obredih. Pri bogoslužju in obredih gre za tipično obliko verskega češčenja in oznanjevanja vere. S poukom je mišljen pouk o verski tradiciji oziroma o načelih svetovnega nazora, sem pa sodi tudi misijonarjenje (o kriterijih za razlikovanje med varovanim misijonarjenjem in nedopustnim prozelitizmom glej sodbo v zadevi). Varovano prakso predstavljajo verski običaji in rituali kot npr. procesije (Kokkinakis v. Grčija), nošenje verskih oblačil in simbolov in tudi izvrševanje prepričanj, če je neko ravnanje jasen izraz tega prepričanja (Arrowsmith v. Združeno kraljestvo, 12. 6. 1979, DR 19, 5). Varovan je tudi negativni vidik svobode vere. To pomeni, da nihče ne sme biti neposredno prisiljen v izvrševanje verskih aktivnosti (npr. plačilo davka verski skupnosti) (Darby v. Švedska, 23. 10. 1990, A 187). Tako je ESČP v zadevi Buscarini in drugi v. San Marino, 18. 2. 1999, RJD 1999-I, odločilo, da je prisega Svetemu pismu, ki jo je država zahtevala od novoizvoljenih članov parlamenta, enakovredna prisegi zvestobe določeni veroizpovedi in da je zato v nasprotju z 9. členom EKČP. Zaradi pripadnosti veri posameznik ne sme biti privilegiran ali zapostavljen (Hoffmann v. Avstrija, 23. 6. 1993, A 255-C). Svoboda vere državi prepoveduje, da bi odločala o tem, ali so verska prepričanja in sredstva za njihovo izražanje legitimna ali ne (Manoussakis in drugi v. Grčija, 26. 9. 1996, Reports 1996-IV, § 47).

24Svoboda vere gre tudi verskim skupnostim kot takim. Komisija je sprva štela verske skupnosti le za skupino verujočih in jih iz tega razloga priznavala za naslovljence 9. člena. Zaradi kritike, češ da ima svoboda vere tudi svoj kolektivni značaj in da je celotno delovanje verskih skupnosti odvisno od spoštovanja te pravice, je Komisija svoje stališče leta 1979 delno spremenila. Po stališču v zadevi X in Scientološka cerkev v. Švedska (DR 16, 68) je verska skupnost upravičena vložiti pritožbo v imenu svojih članov in je sposobna izvrševati pravice iz 9. člena kot njihova zastopnica (glej tudi z dne 16. 12. 1997, Reports 1997-III, § 31). Korak naprej (Canejska katoliška cerkev v. Grčija, 16. 12. 1997, Reports 1997-VIII), je napravilo Sodišče. V zadevi Hasan in Chaush v. Bolgarija, 26. 10. 2000, Application Nr. 30985/96, je odločilo, da kriterij za presojo vprašanj glede organiziranosti in vodstva verske skupnosti ni le svoboda združevanja iz 11. člena EKČP, ampak tudi njen 9. člen. Sodišče je izhajalo iz tega, da verske skupnosti po tradiciji obstajajo v obliki organiziranih struktur. Sledijo pravilom, ki so po prepričanju njihovih pripadnikov božanskega izvora. Verski obredi imajo za vernike smisel, če jih vodijo duhovniki, izbrani v skladu s pravili vere. Z 9. členom zato ni varovano le sodelovanje v življenju verskih skupnosti kot oblika izražanja vere, ampak tudi avtonomen obstoj verskih skupnosti. Ker so verske skupnosti v demokratični družbi nepogrešljiv sestavni del pluralizma, so po stališču Sodišča celo osrednji predmet varstva po 9. členu. Ne da bi bil varovan organizacijski vidik življenja v skupnosti, ni mogoče varovati drugih vidikov individualne svobode vere.

25Komisija in ESČP sta že večkrat ponovila, da 9. člen ne varuje vsakega ravnanja, ki ga je vzpodbudila ali na katerega je vplivala vera oziroma prepričanje. Komisija je razlikovala med ravnanji, ki izražajo prepričanje in ki so varovani z 9. členom EKČP, če so tesno povezani (intimately linked) s področjem osebnih prepričanj ali verovanja, in med ravnanji, ki sta jih prepričanje ali veroizpoved zgolj vzpodbudila ali nanja vplivala, ki jih EKČP ne varuje (Darby v. Švedska). Varovano ravnanje mora izražati jasen pogled na nek temeljni problem. Zakonska ureditev, ki po trditvah pritožnika posega v njegovo svobodo vere, a se uporablja nasploh in na nevtralen način, je dopustna, če je razumno utemeljena (reasonably justified) z enim izmed razlogov iz 2. odst. 9. člena ali če obstaja alternativna ureditev za osebe, ki bi jih izpolnitev zakonske obveznosti privedla v konflikt vesti. Tako je ESČP zavrnilo očitek kršitve 9. člena v zadevi Kalaç v. Turčija, 1. 7. 1997, Reports 1997-IV. Odločilo je, da pritožnikova prisilna upokojitev zaradi disciplinskih kršitev in škandaloznega ravnanja – pritožnik je bil sodnik vojaškega sodišča in je sodeloval pri aktivnostih Sulejmanove sekte, znane po svojih fundamentalističnih težnjah – ni temeljila na verskem prepričanju, ampak je bila posledica pritožnikovega ravnanja. Po večinskem stališču ESČP tudi niso sporni disciplinski ukrepi, določeni za odsotnost srednješolca z uradne prireditve ob državnem prazniku. Dokler se taki ukrepi uporabljajo nasploh in na nevtralen način, naj ne bi bilo bistveno zatrjevanje pritožnice in njenih staršev, da je navzočnost vojaških predstavnikov na prireditvi v nasprotju z njihovim religioznim prepričanjem. Sodnika Vilhjamson in Jambrek, ki sta dala odklonilno LM, sta sporni obveznosti odrekla nevtralnost. Sodišče bi moralo izhajati s stališča pritožnikov, razen če bi bilo očitno neutemeljeno in nerazumno (Efstratiou v. Grčija in Valsamis v. Grčija, oba primera: 18. 12. 1996, Reports 1996-VI) (o kršitvi določbe o prepovedi diskriminacije v zvezi z 9. členom glej v nadaljevanju).

26Poseg v svobodo izražanja vere ali prepričanja je skladen z 9. členom EKČP, če je predpisan z zakonom, če zasleduje legitimen cilj in če je v skladu z načelom sorazmernosti. Merila za določnost zakona so po ustaljeni presoji ESČP naslednja: ukrep mora imeti podlago v pravnem redu države, ta podlaga pa mora biti ustrezno dostopna in predvidljiva, tj. oblikovana s potrebno natančnostjo, ki posamezniku omogoča (če je potrebno, tudi z ustreznim pojasnilom), da uravnava svoje ravnanje (Larissis in drugi v. Grčija, 24. 2. 1998, Reports 1998-I, § 40). V zadevi Hasan in Chaush v. Bolgarija (§ 85) je ugotovilo kršitev 9. člena na tej podlagi, ker predpis ni določal vsebinskih meril za odločitev pristojnega upravnega organa o registraciji spremembe imena verske skupnosti in spremembe vodstva v primeru notranjih nesoglasij, niti ni predvideval procesnih jamstev zoper arbitrarno uporabo diskrecije s strani izvršilne veje oblasti (npr. kontradiktoren postopek pred neodvisnim organom). Legitimni so cilji, ki so taksativno našteti v 2. odst. 9. člena. Pri presoji sorazmernosti, tj. o obstoju nujne družbene potrebe po posegu (pressing social need) in sorazmernosti posega z zasledovanim ciljem, ESČP pušča državam članicam določeno polje presoje (margin of appreciation). Pri določanju meja te presoje ESČP upošteva, da je namen konvencijskega varstva potreba po zagotovitvi pravega verskega pluralizma kot neločljive sestavine demokratične družbe in pa težo posega (Manoussakis in drugi v. Grčija, § 44). V zadevi Serif v. Grčija, 14. 12. 1999, RJD 1999-IX, je ESČP poudarilo, da vloga države v primeru napetosti med verskimi skupnostmi ni odpravljanje teh napetosti z izločitvijo pluralizma, ampak zagotovitev strpnosti med nasprotujočimi si skupinami (§ 53).

27Določbo 9. člena o svobodi misli, vesti in veroizpovedi dopolnjuje 14. člen EKČP, ki se v relevantnem delu glasi: “Uživanje pravic in svoboščin, določenih s to konvencijo, je zagotovljeno brez diskriminacije […] na podlagi veroizpovedi […].” Po ustaljeni presoji ESČP kršitev 14. člena EKČP ni pogojena z ugotovitvijo, da je bila kršena katera izmed vsebinskih konvencijskih norm. Člen 14 je uporabljiv v vsakem primeru, ko dejansko stanje sodi v okvir neke vsebinske norme EKČP. Za kršitev gre v primeru, ko država osebe v podobnih položajih obravnava različno, ne da bi bila za tako razlikovanje podana objektivna in razumna utemeljitev (Inze v. Avstrija, 28. 10. 1987, A 126, §§ 36 in 41) ali ko država ne razlikuje med osebami v bistveno različnih položajih, ne da bi zato imela objektivno in razumno utemeljitev. ESČP presoja, ali (ne)razlikovanje zasleduje legitimen cilj in ali obstaja razumno sorazmerje med uporabljenim sredstvom in zasledovanim ciljem (Thlimmenos v. Grčija, 6. 4. 2000, Application Nr. 34369/97, § 44, in Cha’are Shalom ve Tsedek v. Francija, 27. 6. 2000, Application Nr. 27417/95, § 86).