Rajko Pirnat, 2002

20Ustava v 2. odst. 121. člena govori o »nekaterih« funkcijah uprave, ki se lahko z zakonom zaupajo kot javno pooblastilo, pri čemer jih z ničimer ne opredeljuje. ZUpr je v 7. členu predvidel, da ni mogoče kot javno pooblastilo zaupati inšpekcijskega nadzorstva. Seveda pa lahko poseben zakon ne glede na to splošno določbo zaupa inšpekcijsko nadzorstvo, in dejansko se to tudi dogaja (npr. pooblastila Agencije za telekomunikacije po Zakonu o telekomunikacijah – ZTel-1). Tako glede na vrsto upravnih nalog ni videti nobene ovire, da se katerakoli upravna naloga zaupa kot javno pooblastilo.

21Drugo vprašanje pa je, ali izraz »nekaterih« v Ustavi ne pomeni, da je mogoče javna pooblastila zaupati le izjemoma in v manjšem obsegu. S pravnim instrumentom javnih pooblastil se zmanjša demokratični nadzor nad delom upravnih nalog. Sredstva demokratičnega nadzora javnosti, volivcev ali prebivalcev so zlasti namenjena nadzoru izvršilne oblasti in se praviloma ne raztezajo nad nosilci javnih pooblastil. Zato mora veljati, da upravne naloge praviloma izvaja državna uprava, kot javno pooblastilo pa se lahko zaupajo le, če so podani razlogi: racionalnost in učinkovitost, potrebe po samoregulaciji ali zahteve po neodvisnem upravljanju določenega področja. Vendar, če so ti razlogi podani, ni videti v Ustavi nobenih omejitev glede obsega, vrste ali števila upravnih nalog, ki se lahko zaupajo kot javno pooblastilo.