Franc Testen, 2002

9Ni pa US pristojno za presojo Ustave ali ustavnega zakona in tudi ne drugih predpisov ustavne narave oziroma zakonskih določb, ki so le konkretizacija norme ustavne narave. Glede pristojnosti za takšno presojo velja smiselno vse, povedano o pristojnosti za presojo v primerih, ko imata izpodbijani akt in merilo presoje enako hierarhično veljavo. US je takšne pobude zavrglo (gl. npr. sklepe OdlUS II, 68, U-I-32/93 z dne 13. 7. 1993; OdlUS V, 42, U-I-332/94 z dne 11. 4. 1996; OdlUS V, 104, U-I-184/96 z dne 20. 6. 1996; OdlUSVI, 48, U-I-384/96 z dne 3. 4. 1997; OdlUS VII, 19, U-I-195/97 z dne 29. 1. 1998 ter OdlUS IX, 200, U-I-204/00 in OdlUS IX, 201, U-I-214/00, oba z dne 14. 9. 2000). US pa se je že zgodaj zavedalo nevarnosti, da zakonodajalec normo, ki nima ustavnopravne vsebine, obleče v formo spremembe Ustave ali ustavnega zakona samo zato, da bi se izognil nadzoru US. Poleg pretežno formalnih kriterijev (odločilen je naziv akta: ustava, ustavni zakon), je zato US v odločanje o lastni pristojnosti v takšnih primerih vključilo tudi delno vsebinske, materialne kriterije za opredelitev pravne narave izpodbijanega akta. Tako je že v sklepu OdlUS V, 42, U-I-332/94 z dne 11. 4. 1996 načelno opredelilo kriterije, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi lahko ocenjevalo ustavnost določb, ki bi bile, in kljub temu, da bi bile, vsebovane v ustavnem zakonu. Tudi v sklepu OdlUS V, 104, U-I-184/96 z dne 20. 6. 1996 je izrecno navedlo, da imajo izpodbijane določbe ne le glede oblike, temveč tudi glede vsebine značaj ustavnopravnih norm. Z vprašanjem, ali za nepristojnost za presojo norm ustavnopravnega ranga zadostuje formalni kriterij ali pa se njihova narava presoja (tudi) po materialnem kriteriju, se je US obširno ukvarjalo v obrazložitvi zadeve OdlUS IX, 201, v kateri je s sklepom zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Ustavnega zakona o dopolnitvi 80. člena.

10V navedenih zadevah je US glede vprašanja pristojnosti za presojo aktov ustavnopravne narave postavilo naslednje kriterije. Najprej je ugotovilo, da ne v 160. členu Ustave ne v 21. členu ZUstS ni pristojnosti za ocenjevanje medsebojne skladnosti ustavnih določb, ne pristojnosti za ocenjevanje ustavnosti določb, sprejetih v ustavnem zakonu. Nadalje je ugotovilo, da Ustava predvideva sprejem ustavnega zakona le v 1. odst. 174. člena: za izvedbo (te) ustave in za zagotovitev prehoda k uporabi določb (te) ustave. Nato je poudarilo, da pa to ne pomeni, da je to edina vrsta ustavnega zakona in da DZ ne bi mogel sprejeti ustavnega zakona z drugačnim namenom in z drugačno vsebino, kolikor ima ta ustavnopravno naravo. Iz tega pa izhaja, da pri ustavnem zakonu iz 174. člena glede vprašanja pristojnosti US za njegovo presojo velja formalni kriterij, v drugih primerih urejanja določene materije z ustavnim zakonom pa lahko tudi materialni kriterij. V nadaljevanju je US opisalo prakso ustavodajalca, da je uveljavil obliko ustavnega zakona tudi kot obliko akta o spremembi Ustave iz 169. člena. Tudi v tistem delu, v katerem se ustavni zakon uporablja kot akt za spremembo Ustave, imajo njegove določbe rang Ustave, ne glede na njihovo vsebino oziroma naravo. Enako velja za tisti del ustavnega zakona, s katerim se določita izvedba in prehod k uporabi (tudi tako spremenjenih) ustavnih določb. Ustavni zakon pa se uporablja tudi kot akt, ki ga ustavodajalec (v tem primeru očitno “v ustavodajalca preoblečeni zakonodajalec”) sprejme z drugačnimi nameni in z drugačno vsebino – torej ne z namenom in vsebino spreminjanja ustavnih določb oziroma izvedbe in prehoda k uporabi ustavnih določb. Samo pri tej obliki ustavnega zakona je za odločanje o pristojnosti US odločilen materialni kriterij – torej vsebina in narava določb, vsebovanih v ustavnem zakonu.

11V zvezi s tem vprašanjem je treba še opozoriti, da Ustava ne vsebuje eksplicitne znotrajustavne hierarhije med posameznimi ustavnimi določbami. V nekaj primerih, ko so izpodbijali ustavnost (sprememb) ustave, so se pobudniki sklicevali tudi na domnevno neskladnost med posameznimi ustavnimi določbami oziroma na to, da imajo posamezne ustavne določbe višji hierarhični rang od drugih ali pa, da posameznih ustavnih določb tudi po postopku za spremembo Ustave ni mogoče spreminjati. Takšna stališča so opirali zlasti tudi na primerjalnopravni argument. US doslej glede tega vprašanja še ni razvilo doktrine – zlasti možnosti takšnega argumenta za posamezne primere še ni decidirano zavrnilo. Treba pa je opozoriti na to, da nekatere primerjalne ureditve vsebujejo izrecne določbe o znotrajustavni premoči posameznih ustavnih določb nad drugimi ali pa izrecno prepoved spreminjanja določenih delov ustavne ureditve.