Lovro Šturm, 2002

13V okviru zakonodajnega zagotavljanja načela enakosti je prvenstveno naloga samega zakonodajalca, da presodi ali/in v kakšnih stvarnih pogledih je dvoje življenjskih področij, dejanskih stanov ali skupin oseb med seboj v tolikšni meri enakih, da je treba z zakonom odrediti njihovo enako obravnavanje – ali obratno v primeru različnosti. Ustavno sodišče preizkuša le določene mejne vrednosti zakonodajalčevega prostega preudarka. Pri tem je treba opozoriti na potrebno zadržanost ustavnosodne presoje, ki dopušča zakonodajalcu pri zakonodaji s področja gospodarskega usmerjanja, pospeševanja raznih dejavosti v družbi in v podobnih primerih še posebno široko področje lastnega urejanja. Takšno doktrinarno stališče je potrebno iz načelnih razlogov, da zakonodajalec sploh lahko zajame mnogoplastna dejanska življenjska razmerja z enotnimi in splošnimi pravili. Predvsem mora biti zakonodajalcu omogočeno, posebej pri obravnavanju velike množice takih razmerij, da generalizira, pavšalizira in tipizira. Pri tem se sme dopustiti tudi določene trdote in nepravičnosti. Tipizacija pa ne sme iti tako daleč, da bi bilo z njo brez razloga prizadeto večje število primerov ali naslovnikov zakonske norme. Zakonske trdote smejo načeloma zadevati samo sorazmerno majhno število oseb in poseg v enakost ne sme biti zelo intenziven. Splošno načelo enakosti prepoveduje, da bi neko skupino oseb v primerjavi z drugimi naslovniki pravne norme obravnavali drugače brez stvarnega razloga. O tem, ali je stvarni razlog podan, je treba opraviti preizkus glede na načela sistemske upravičenosti, stvarne zakonitosti in pravilnosti posledic, kakor tudi glede tipske upravičenosti. V primerih, ko pravne norme posegajo poleg načela enakosti še na področja drugih človekovih pravic, se prostemu preudarku zakonodajalca in dometu njegovega tovrstnega zakonodajnega urejanja postavljajo ožje meje.

14Vendar zakonodajalec ni dolžan, da bi v konkretnem primeru med več v poštev prihajajočimi in še sprejemljivimi inačicami moral med njimi izbrati najprimernejšo, najrazumnejšo ali najbolj upravičeno. Ustavno dopustno je, če je za sprejeto ureditev podan en sam stvarno upravičen, stvarno utemeljen razlog. Takšne ustavno dopustne razloge za razlikovanje je moč najti z zornega kota sistemske upravičenosti, praktične izvedljivosti, pravne varnosti, zaupanja v pravo, pa tudi iz kategorije socialne države. Odstopanje od sistemske zakonodajne rešitve ni vnaprej prepovedano in označeno kot ustavno nedopustno, vendar pa je vsaka, neki sistemski zakonodajni rešitvi nasprotujoča norma (npr. tedaj, kadar zakonodajalec odstopi od sistemsko vzpostavljene stvarne zakonitosti brez zadovoljivega stvarnega razloga), indic za samovoljo.

15Za preizkus morebitne kršitve splošnega ustavnega načela enakosti uporablja ustavnosodna presoja običajno naslednjo metodologijo:

• 16Najprej je treba ugotoviti, ali ni z izpodbijano zakonsko ureditvijo prizadeto neko posebno ustavno načelo enakosti; če nobeno od teh načel ni prizadeto, se uporabi splošno načelo enakosti kot lex generalis.
• 17Nato je treba ugotoviti, katera stvarna razmerja obravnava izpodbijana norma neenako oz. enako. Pri tem je treba skrbno primerjati tako elemente obeh stvarnih razmerij, kakor tudi opise zakonodajalčevih klasifikacij in ugotoviti upravičenost v poštev prihajajočih kriterijev za razlikovanje. S tem je povezana tudi preizkušnja posebnosti in pomena stvarnih razmerij za prizadete naslovnike pravne norme.
• 18Končno je treba ugotoviti, ali je za neenako ali enako obravnavanje podan stvaren razlog. Ob preizkušanju namena zakonodajalca in ob preizkušanju sredstev, ki jih je v ta namen uporabil s klasifikacijo, je treba ugotoviti stvarno primernost in upravičenost kriterija za razlikovanje ali za enako obravnavanje. Stvarno upravičenega razloga ni in splošno načelo enakosti kot prepoved samovolje je kršeno v naslednjih primerih:

(a) kadar je namen, ki ga zasleduje zakonodajalec s svojo ureditvijo (z razlikovanjem ali z enakim obravnavanjem) protiustaven ali kadar ni bila spoštovana ustavna prepoved diskriminacije;

(b) kadar je zakonodajalčeva ureditev nesmiselna in stvarno nasprotujoča za dosego zakonodajalčevega namena in zato nasprotuje načelu sorazmernosti;

(c) kadar je zakonodajalčeva ureditev, če jo primerjamo z namenom, nelegitimna ali sovražna pravičnosti;

(d) kadar je zakonodajalčeva ureditev nesmiselna, neustrezna, stvarno ali sistemsko protislovna in kot taka omogoča samovoljno ravnanje ali samovoljno opustitev.