Boštjan Zalar, 2002

1US v obrazložitvi odločbe OdlUS IX, 295, Up-78/00, Ur. l. 66/2000 pravico do pribežališča iz 48. člena enači s pravico do azila (tč. 11. obrazložitve). Iz ustavnega besedila izhaja, da morata pristojni državni organ oziroma sodišče o pravici do pribežališča iz 48. člena odločati v mejah, ki jih določa zakonska ureditev. Zakonska ureditev v RS ureja štiri možne pravne oblike zaščite beguncev: azil, humanitarni azil, posebna oblika zaščite (Zakon o azilu – ZAzil, Ur. l. 61/99, 60/00, 113/00, 124/00 in 67/01) in začasno zatočišče (Zakon o začasnem zatočišču – ZZZat, Ur. l. 20/97 in 94/00). Upoštevajoč dejstvo, da je ustavodajalec pravico do pribežališča uvrstil v II. poglavje in glede na besedilo omenjene 11. tč. obrazložitve odločbe US, je treba o pravici do pribežališča iz 48. člena odločati v mejah, ki veljajo za najbolj ugodni od naštetih oblik zaščite; to sta azil ali humanitarni azil po ZAzil. Ker pa 48. člen določa specifično podlago za preganjanje, to je zavzemanje za človekove pravice in temeljne svoboščine, ki je drugačna od podlag za preganjanje, ki so določene v ZAzil oziroma v Konvenciji o statusu beguncev (1950) s Protokolom o statusu beguncev (1966), morata pristojni organ oziroma sodišče pri odločanju o pravici do azila iz 48. člena upoštevati vsa določila ZAzil oziroma Konvencije o statusu beguncev z omenjenim Protokolom, razen tistih, ki se nanašajo na podlage preganjanja. Ob tem zagovarjam interpretacijo, po kateri je pravno nepomembno, ali je akter preganjanja javnopravni subjekt, paradržavna organizacija ali subjekt zasebnega prava (Goodwin – Gill; UNHCR). Med uveljavljeno sodno prakso držav Evropske unije in besedilom 3. odst. 1. člena ZAzil, ki ureja humanitarni azil, obstaja opazno neskladje. Zato bo morala slovenska sodna praksa tudi dati odgovor na vprašanje, ali je treba pojmovno zvezo »ogrožanje varnosti in fizične integritete v smislu EKČP« razlagati ozko – samo v povezavi s standardi iz 3. člena EKČP, ali pa je morda treba omenjeno pojmovno zvezo razlagati široko, tako kot to izhaja iz jezikovne razlage določila 3. odst. 1. člena ZAzil, torej v povezavi s standardi tudi drugih določil iz EKČP, med katerimi bi prišla v poštev zlasti pravica do zasebnosti v smislu varstva moralne in fizične integritete (določilo 8. člena EKČP).

2Ustavna pravica do pribežališča oziroma azila zajema pravico prositi za (humanitarni) azil in pravico do pridobitve (humanitarnega) azila pod pogojem, da prosilec izpolnjuje ustavni kriterij in vse zakonske kriterije v skladu z uveljavljeno nacionalno sodno prakso (Zalar). Ker gre za ustavno pravico, mora pristojno sodišče pri odločanju o (humanitarnem) azilu upoštevati tudi standarde poštenega sojenja iz 23. člena. Prosilec za azil pa ima po izčrpanju vseh pravnih sredstev tudi možnost vložiti ustavno pritožbo zaradi kršitve pravice do (humanitarnega) azila iz 48. člena. Narava pravice do (humanitarnega) azila iz 48. člena nalaga državi pozitivne obveznosti v zvezi z zagotavljanjem možnosti za učinkovito uveljavljanje (in varstvo) te pravice. Poleg tega pa pomeni akt pridobitve pravice do azila pravno podlago za pridobitev določenih socialnih in ekonomskih pravic, ki tudi zahtevajo pozitivne obveznosti države.

3V postopkih odločanja o pravici do azila po 48. členu morata biti pristojni državni organ in sodišče pozorna tudi na morebitno zvezo z nekaterimi drugimi mednarodnimi konvencijami, ki urejajo iztožljive pravice posameznikov. Kajti v primeru, da se med postopkom izkaže, da niso izpolnjeni kriteriji za priznanje pravice do azila, so lahko v postopku odločanja o azilu relevantne nekatere druge človekove pravice iz EKČP, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah – MPDPP, Konvencije ZN o otrokovih pravicah – KOP, Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju – KPM, Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic – EKUOP, oziroma morata biti državni organ in sodišče pozorna na pravice iz Ustave, ki ustrezajo pravicam iz naštetih mednarodnih konvencij. Pristojni državni organ in sodišče morata biti v polni meri pozorna na varstvo absolutnih pravic, na varstvo neabsolutnih pravic pa v primeru, če to stranka v postopku uveljavlja, ali pa če je realna nevarnost njihove kršitve zaradi naloga stranki, da zapusti državo Slovenije, očitno razvidna iz podatkov v spisu. Bolj konkretno to pomeni naslednje:

4Če pristojni organ oziroma sodišče zavrne prošnjo za azil po 48. členu in stranki naloži, da zapusti državo Slovenijo v določenem roku, mora ta odločitev vsebovati tudi presojo, da zaradi zavrnitve prošnje za azil tej osebi v neki drugi državi ne bo grozila realna nevarnost kršitve katere izmed absolutnih pravic iz omenjenih mednarodnih konvencij. Komentatorji navajajo (Boeles, Mole, Lambert), pa tudi sodna praksa kaže, da morajo biti v tovrstnih sporih državni organi in sodišča pozorni zlasti na 3. člen EKČP (Soering v. Združeno kraljestvo, 7. 7. 1989, A 161; Vilvarajah in drugi v. Združeno kraljestvo, 30. 10. 1991, A 215; Chahal v. Združeno kraljestvo, 15. 11. 1996, Reports 1996-V), ki je primerljiv z 18. členom, določilo o odpravi smrtne kazni iz Protokola št. 6 k EKČP (Abdurrahim Incerdusun v. Nizozemska, 22. 6. 1999, Application No. 33124/96), ki ustreza 17. členu, 1. odst. 4. člena EKČP in 1. odst. 7. člena EKČP, ki sta primerljiva z 28. členom Ustave. Če se v postopku ugotovi, da bi zavrnjenemu prosilcu za azil grozila realna nevarnost za kršitev katere izmed absolutnih pravic, prosilec za azil zaradi tega sicer nima pravice do pridobitve azila, je pa upravičen do posebne oblike zaščite (61. člen ZAzil), da ostane v Sloveniji. Gre za načelo nevračanja (»non-refoulement«). Problem z vidika zagotovil za varstvo absolutnih pravic bi se lahko pojavil, ker jezikovna razlaga določil 1. in 2. odst. 61. člena ZAzil dopušča možnost, da akt priznanja posebne oblike zaščite časovno sledi pravnomočnosti zavrnitve prošnje za azil; praksa namreč kaže, da so roki za zapustitev države v Sloveniji v zavrnilnih odločbah kratki.

5Kot neabsolutne pravice pa lahko pridejo v azilnem postopku v poštev na primer določila iz 5. člena EKČP, 8. člena EKČP v smislu pravice do spoštovanja družinskega življenja (Recommendation No. R (99) 23 on family reunion for refugees and other persons in need of international protection), 1. odst. 6. člena EKČP v zvezi s pravico do poštenega postopka (primer Soering, s. 45, § 113), 14. člena EKČP v povezavi s katero drugo pravico iz EKČP (A. V. v. Bolgarija, 25. 4. 1999, Application No. 41488/98), 1. člena iz Protokola št. 1 k EKČP (Baraona v. Portugalska, 8. 7. 1987, A 122), 13. člena EKČP, 4. člena Protokola št. 4. k EKČP, in iz 2., 3. in 4. člena Protokola št. 7. k EKČP. Ko v takih primerih pristojni organ oziroma sodišče preverja (ne)dopustnost kršitve neabsolutne pravice, mora uporabiti ustavno načelo sorazmernosti (2. člen v zvezi s 3. odst. 15. člena).