Miroslav Mozetič, 2002

1Poslovnik je osrednji akt, s katerim DZ ureja pravila lastnega poslovanja. Je izraz njegove pravice, da si sam uredi svojo organizacijo in poslovanje (parlamentarna avtonomija). Pravico parlamenta, da si sam predpiše način poslovanja, praviloma določa ustava. Vendar tudi če ustava tega ne določa izrecno, izhaja iz položaja parlamenta v organizaciji državne oblasti, da ima to pravico (Grad-2000, s. 113–115 in Pitamic, s. 357).

2Ustava v tem členu določa, da ima DZ poslovnik ter določa kvalificirano relativno večino za njegov sprejem. Ustava omenja poslovnik le še v 89. členu, s katerim pooblašča DZ, da lahko s poslovnikom določi izjeme od načela večfaznosti zakonodajnega postopka.

3DZ je svoj prvi poslovnik sprejel leta 1993 (Ur. l. 40/93). S Poslovnikom DZ – PoDZ se ureja organizacija in način dela DZ ter uresničevanje pravic in dolžnosti poslank in poslancev (1. člen). PoDZ ureja tudi razmerja do DS, Vlade, Predsednika republike in US. Najpomembnejši del PoDZ so določbe o postopkih sprejemanja aktov DZ, zlasti postopek sprejemanja zakonov (zakonodajni postopek).

4Stališča o pravni naravi poslovnika niso enotna. Gre za vprašanje, ali ima poslovnik naravo predpisa in vsaj v vsebinskem (materialnem) pomenu moč zakona, ali gre le za interni akt parlamenta, ki nima eksternega učinkovanja. Nesporno je poslovnik po svoji pravni naravi splošni pravni akt, saj vsebuje splošna pravno obvezna pravila, ki ne obvezujejo le poslancev, temveč tudi druge udeležence v parlamentarnem poslovanju. Tudi stališča glede položaja poslovnika v hierarhiji splošnih pravnih aktov niso enotna. Po nekaterih stališčih ima poslovnik, vsaj v tistem delu, ki učinkuje tudi navzven – na subjekte izven parlamenta – enako moč kakor zakon, čeprav v formalnem pomenu ni zakon. Vprašanja in zlasti odgovori nanja niso le akademske narave. Od odgovora na vprašanje, ali je poslovnik predpis ali ni, je odvisna pristojnost US za oceno njegove ustavnosti (in zakonitosti). S tem vprašanjem se je ukvarjalo tudi US (OdlUS VI, 46, U-I-40/96, Ur. l. 24/97). US je v obrazložitvi navedlo: »Poslovnik – PoDZ je v formalnem smislu svojevrsten pravni akt, ki ureja vprašanja notranje organizacije in delovanja DZ […]. V delu, ki ureja postopek sprejemanja aktov DZ, vsebuje PoDZ abstraktne pravne norme, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti poslank in poslancev ter drugih udeležencev postopkov sprejemanja zakonov in drugih aktov DZ. Pravne norme v tem delu PoDZ so po svoji naravi izvirne. Te norme nimajo zgolj internega pomena za delovanje DZ, temveč tudi pomembne zunanje učinke – neposredno ali posredno urejajo tudi razmerja med DZ in drugimi državnimi organi […]. Glede na povedano ima PoDZ v izpodbijanem delu naravo splošnega pravnega akta z eksternim učinkom, torej predpisa. PoDZ formalno ni zakon, temveč svojevrsten pravni akt […]. PoDZ v hierarhiji pravnih aktov ni mogoče enačiti s položajem podzakonskih predpisov […]. Ker na abstrakten in originaren način ureja pravna razmerja v postopku sprejemanja pravnih aktov DZ, ima v pravnem sistemu – vsaj v delu, ki ureja postopek sprejemanja aktov DZ – hierarhični položaj zakona, čeprav v formalnem smislu ni zakon.« (Na to stališče se US sklicuje tudi v OdlUS VIII, 224, U-I-84/96, Ur. l. 95/99 in v U-I-104/01 z dne 14. 6. 2001.) Iz te precej zapletene odločbe US lahko sklenemo, da je pravna narava določb PoDZ odvisna od vsebine družbenih razmerij, ki jih urejajo, in od njihovega učinkovanja na subjekte izven DZ. Njegov položaj v hierarhiji pravnih aktov pa je podoben zakonu, čeprav v formalnem smislu ni zakon.