Tone Jerovšek, 2002

9Glede na ustavno določbo, da je samo na območjih občin, v katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost, uradni jezik tudi njun jezik, to pomeni, da državni organi in organi lokalnih skupnosti s temi pripadniki izven teh območij ne poslujejo v jeziku narodne skupnosti, ko obravnavajo njihove vloge (npr. odločajo o pritožbi in drugih pravnih sredstvih). ZUP v 5. odst. 62. člena določa: »Pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti imajo v postopku pred organi izven območja, na katerem sta uradna jezika tudi italijanski in madžarski jezik, pravico uporabljati svoj jezik.« Jezik poslovanja pri drugostopnem organu je slovenski, razen če bi bil tudi drugostopenjski organ na območju, kjer sta v uradni rabi italijanski ali madžarski jezik (npr. odločba župana kot pritožbenega organa zoper odločbo občinske uprave). To pomeni, da mora organ pripadniku narodne skupnosti, če sodeluje v postopku, zagotoviti možnost spremljanja postopka v njegovem jeziku po tolmaču. V 62. členu pa je vsakomur zagotovljena pravica, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon.