Barbara Pernuš – Grošelj, 2002

23Navedena določba pa je omejevalne narave. Pri tem se ne zdi nepomembno, da ista ustavna določba (74. člen), ki jamči pravico do svobodne gospodarske pobude, podjetniško svobodo hkrati že sama izrecno omeji, gospodarske dejavnosti se namreč ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Teorija meni, da Ustava pojma gospodarska dejavnost ne uporablja v pravnotehničnem smislu. Če namreč zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij, pogoje za začetek opravljanja dejavnosti in pravnoorganizacijske oblike, potem opravljanje dejavnosti v pravnem pomenu skoro ne more biti v nasprotju z javno koristjo. Po tem stališču bi bilo zato treba gospodarsko dejavnost razumeti široko, kot sinonim za podjetniško gospodarsko odločanje sploh, kolikor vpliva tudi zunaj podjetja. Javna korist na gospodarskem področju pa je pravni standard, ki ga Ustava ne pojasnjuje. Ker preširoko razumevanje javne koristi ne bi bilo skladno z Ustavo, bi bilo treba sprejeti legalitetno načelo, po katerem je v nasprotju z Ustavo tako izvajanje gospodarske dejavnosti, ki je v nasprotju z načeli ustavne ureditve. Po tem stališču pa se ni treba sklicevati na pravni standard, kadar že sama zakonodaja konkretizira pojem javne koristi oziroma prepoveduje določena ravnanja. (Zabel, s. 96)

24US je v eni izmed starejših zadev v zvezi z opravljanjem dimnikarske dejavnosti glede vsebine pojma “javna korist” zapisalo: “Po 74. členu je gospodarska pobuda svobodna, vendar pa se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Vsebina in meje javne koristi so razvidne iz zakonske ureditve posameznega področja.” (OdlUS III, 20, U-I-76/91, Ur. l. 20/94, s. 79). Tem bolj je zato očitno, da javna korist kot omejitev pravice do svobodne gospodarske pobude izhaja iz drugih ustavnih določb.