Samo Bardutzky, 2011

1Po presoji US je določba tega člena glede razmerja med zakonodajalcem in izvršilno oblastjo ter njihovimi pristojnostmi in s tem v razmerju do drugega odstavka 120. člena ter tretjega in četrtega odstavka 153. člena Ustave specialna določba, saj se nanaša le na zadolževanje države. Tako US kot merilo presoje zakonov o poroštvu uporablja le to določbo. To je razvidno iz 19. točke odločbe U-I-178/10 z dne 3. 2. 2011, Ur. l. 12/11. V nadaljnjem besedilu se zato sklicujemo na posamezne točke iz obrazložitve navedene odločbe US.

2Določba tega člena ni izrecno pooblastilo ustavodajalca zakonodajalcu za zadolževanje države, temveč načelna dopustitev zadolževanja (21. točka). Ustava namreč uporablja izraz »dovoljeni«. Ob tem, da se državi ni prepovedano zadolževati, je torej ključno vprašanje razlage te določbe, ali je tovrstno zadolževanje ustavnopravno omejeno ali ne. Po presoji US je mogoče z razlago te določbe priti do ustavno določenih omejitev zadolževanja države.

3Določba je tudi v razmerju do načela demokracije iz 1. člena Ustave. Sprejemanju obveznosti za državo, ki bi zavezalo roke bodočim sestavam DZ pri oblikovanju proračunov, bi primanjkovalo demokratične legitimnosti v smislu nepretrgane verige vpliva ljudstva na voljene predstavnike (Jambrek v KURS, s. 48–49). Določbi 149. člena in 1. člena sta povezani med sabo tako, da dokler so prevzete obveznosti države v skladu z zahtevami 149. člena, tudi načelo demokracije ni kršeno (Heun, 1109). US je v U-I-178/10 člen 149 izrecno povezalo z demokratičnostjo le v zvezi s »publiciteto« sprejemanja kreditov (glej tč. 24), upoštevanje interesov prihodnjih generacij pa je v tej odločbi izrecno le argument načela socialne države (glej spodaj).

4Opozoriti velja, da gre pri tem členu za področje ustavne ureditve, ki se po naravi izmika pravni (in ustavnopravni) presoji. Gre za vprašanja, ki jih je z vidika US v veliki meri potrebno prepustiti drugim državnim organom in za odločitve, za katere morajo ti državni organi tudi prevzeti odgovornost. US, sklicujoč se na nemško ustavnopravno teorijo, ugotavlja, da je vprašanje, kdaj se bo država zadolžila, politično in ne pravno (20. točka, sprotna opomba 23). Razlog za takšno stališče pa ni le razmejitev odgovornosti, temveč tudi določena nezmožnost ustavnosodne presoje ekonomske politike. Dolgoročnih ekonomskih učinkov namreč ni mogoče presojati »z vidika posamičnega posega, temveč morajo biti stalno spremljani in kontinuirano preverjani. To pa ni naloga sodišč, temveč vlade in parlamenta.« (9. točka) Ustavnopravna posledica takšnega razumevanja določbe 149. člena je podelitev širokega polja proste presoje, kar se odraža v zadržani ustavnosodni presoji takšnih vprašanj (9. točka).