Lovro Šturm, 2011

13OdlUS XII, 19, U-I-283/99, Ur. l. 33/2003: »19. Vendar pa zaradi avtonomije KGZ članarina ni izgubila značaja javne dajatve. Te se po Ustavi smejo določati samo z zakonom (147. člen). US je že odločilo, da mora biti že iz zakona, ki dajatev uvaja, in ne šele iz podzakonskega predpisa, razvidno in predvidljivo, kaj država zahteva od davkoplačevalca (primerjaj  U-I-296/95 in U-I-290/96). Čim bolj posredna je zveza med javno dajatvijo in povračilom, tem bolj določen mora biti zakon, ki tako javno dajatev predvideva.«

14OdlUS XII, 71, U-I-32/00, Ur. l. 73/03: »10. Ob proučevanju navedb v zahtevi in pobudah ter priloženih sodnih odločb se je zastavilo vprašanje razlage izpodbijane določbe prvega odstavka 8. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. SRS, 1/90 ter Ur. l. RS, 14/91, 38/96, 20/98, 70/00 in 93/01) – ZST. Ker je eno od temeljnih načel pravne države, da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne, je US navedeno zakonsko določbo preizkusilo z vidika skladnosti s tem načelom, ki ga vsebuje 2. člen.

11. Eno od načel pravne države (2. člen Ustave) zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme. Navedeno velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Zahteva po jasnosti in določnosti seveda ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago in tako kot vsi ostali predpisi so tudi zakoni predmet razlage. Z vidika pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena, pa postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do jasne vsebine predpisa. Z vidika zgoraj navedenih zahtev je US preizkusilo navedeno zakonsko določbo.

13. Izpodbijano določbo ZST, po kateri v njej zapisana pravna norma o domnevi umika vloge velja v primeru, če zakon ne določa drugače, je mogoče razumeti tako, da naj bi domnevo umika zaradi neplačila sodnih taks prvenstveno urejali zakoni s posameznih področij. Glede na to, da je ureditev v posameznih zakonih taka, da je za nekatere vloge izrecno določeno, da zanje velja domneva umika, le ZUS vsebuje določbo, ki domnevo umika za kakšno vlogo izključuje, iz izpodbijane pravne norme ni jasno, kako naj se razlaga dostavek, “če zakon ne določa drugače”.

14. Namen, ki ga je zakonodajalec ob sprejemanju izpodbijane določbe zasledoval, je razviden iz zakonodajnega gradiva. V obrazložitvi predloga ZST-I je zapisano, da se 8. člen ZST spreminja z namenom, da bi ureditev s plačilom takse kot procesno predpostavko za v izpodbijanem členu navedene vloge in pravna sredstva uvedel kot splošno veljavno za vse postopke (EPA 301-III, Poročevalec DZ, 76/01). Seveda pa za razlago zakonske določbe ni odločilen le namen, ki ga zakonodajalec predpostavlja ali želi, temveč mora namen izhajati iz samega pravnega besedila. To pa mora biti vsaj tako jasno, da je njegov namen iz njega in iz njegovega vrednostnega konteksta mogoče dovolj določno razbrati (Op. Pavčnik, Pravni in ustavni temelji prava, Ustavno sodstvo (2000), s. 403). Tega pa za izpodbijano določbo ZST ni mogoče trditi. Z uporabo metod razlage ni mogoče priti do nedvoumnega odgovora na vprašanje, ki je za razlago izpodbijane določbe bistveno: ali dejstvo, da posamezni zakon za nekatere vloge izrecno določa domnevo umika, pomeni, da za vse ostale vloge domnevo izključuje in da torej “določa drugače”, oziroma ali domneva umika velja za vse tiste vloge, za katere je posamezni zakon ni izrecno izključil. Dosedanji pristop zakonodajalca k urejanju tega vprašanja je bil namreč takšen, da so domnevo umika za posamezne vloge izrecno urejali zakoni s posameznih področij. V primeru nekaterih vlog, za katere velja ta domneva, vsebuje zakon tudi določbe, ki podrobneje urejajo ravnanje sodišča in strank v primeru neplačila takse (npr. šesti odstavek 180. člena ZPP).

15. Težave z razlago izpodbijane določbe ZST pa so se pojavile tudi v praksi ob njenem izvajanju. Na dejstvo, da je besedilo izpodbijane določbe tako pomensko nejasno, da s pomočjo ustaljene metodologije pravnega vrednotenja ne moremo priti do enotne razlage, kaže tudi različna praksa sodišč. Civilni oddelek Vrhovnega sodišča je v svojih odločbah zavzel stališče, da ZPP, ki je matični zakon za vprašanja pravdnega postopka in ta vprašanja ureja celovito, plačila sodne takse ne določa kot predpostavko za dovoljenost pritožbe zoper sodbo. Ker ZPP v posameznih primerih veže dovoljenost vloge (tožba) ali napovedi (pritožba v gospodarskih sporih majhne vrednosti) na plačilo sodne takse, po mnenju Vrhovnega sodišča to pomeni, da v drugih primerih, kjer tega ne določa, pravica do pravnega sredstva ni odvisna od plačila sodne takse. Upravni oddelek Vrhovnega sodišča in nekatera sodišča prve in druge stopnje pa so v svojih odločbah, v katerih so prav tako uporabili določbe ZPP, zavzeli nasprotno razlago in šteli, da je izpodbijana določba ZST uvedla domnevo umika tudi v postopke, v katerih se uporablja ZPP. Za odločitev v tej zadevi se US ni treba opredeliti do pravilnosti ali ustavnosti navedenih razlag. Dejstvo, da je izpodbijana določba ZST v taki meri nejasna, da z uporabo uveljavljenih razlagalnih argumentov ni mogoče nedvoumno ugotoviti njene vsebine, predstavlja grožnjo za pravno varnost.

17. Glede na navedeno je določba prvega odstavka 8. člena ZST v neskladju z 2. členom Ustave, zato jo je US razveljavilo. Ker jo je razveljavilo že iz tega razloga, je ni bilo treba presojati z vidika skladnosti z drugimi ustavnimi določbami.«

15OdlUS XIV, 24, U-I-131/04, Ur. l. 50/2005: »38. Pobudnice zatrjujejo, da je velikost prodajne površine, kot je določena v sedmem odstavku 17. člena ZT, določena arbitrarno. Navajajo, da niti iz zakonodajnega gradiva niti iz obrazložitve predloga referenduma ne izhaja, zakaj se je zakonodajalec odločil prav za takšno površino. Prav tako ni mogoče v navedenih gradivih zaslediti nikakršne analize dejanskega stanja pri trgovskih organizacijah. Zatrjujejo, da ni jasno, kaj pomeni pojem “skupna prodajna površina”. Kaj šteti v skupno prodajno površino, je pomembno zlasti pri prodajalnah na bencinskih servisih in pri tistih prodajalnah, ki so povezane z opravljanjem gostinske dejavnosti.

39. Kot je že obrazloženo, omejevanje površine prodajaln na posebnih lokacijah ni v neskladju z Ustavo (35. in 36. točka obrazložitve). Kolikšna naj bo velikost prodajne površine, je v prvi vrsti stvar zakonodajalca. Gre za vprašanje primernosti. Vendar to ne pomeni, da lahko ravna povsem arbitrarno. Izhajati mora iz legitimnega namena in ciljev, ki naj ga takšen ukrep doseže. Kot je že navedeno, sta po mnenju zakonodajalca ključna razloga omejitve v tem, da se prepreči izigravanje namena zakona (prepoved obratovanja trgovin ob nedeljah) in da se na posebnih lokacijah zagotovi najnujnejša preskrba za posebne potrebe (promet, bolnišnice, turizem). Površina prodajaln naj bi bila tolikšna, da bi omogočala opravljanje dejavnosti le v obsegu, ki je nujen glede na naravo takšnih prodajaln, saj naj bi bile namenjene predvsem naključnim in posebnim potrošnikom (“tranzitnim” potrošnikom in potrošnikom, ki kupujejo v omejenih količinah). Kot ustrezno površino je zakonodajalec predpisal 80 kvadratnih metrov.

40. Niti iz zakonodajnega gradiva niti iz odgovora DZ ni razvidno, kako je zakonodajalec ugotovil, da je predpisana površina primerna za dosego namenov in ciljev, ki jih je navedel, in na kakšni podlagi ali s kakšnimi kriteriji je določal nakupovalne navade potrošnikov, ki nakupujejo v teh prodajalnah. Prav tako ne izhaja, da bi zakonodajalec izdelal analizo dejanskega stanja oziroma analizo števila in velikosti prodajaln, ki bi se lahko uvrstile med prodajalne na posebnih lokacijah. Iz pobud nekaterih pobudnic izhaja, da so površine večine prodajaln, ki jih posedujejo, in ki že sedaj obratujejo na posebnih lokacijah, večje od predpisane površine. Po drugi strani pa ni mogoče ugotoviti, da bi bil zakonodajalčev namen omejiti tudi površine obstoječih prodajaln na posebnih lokacijah oziroma da bi štel, da so njihove površine tolikšne, da presegajo površino, ki naj bi bila nujna glede na njihov namen oziroma da bi že omogočala zlorabo namena zakona. Tudi sama razprava poslancev ob sprejemanju Zakona kaže na to, da je bila predpisana površina določena naključno, brez posebne utemeljitve. Glede na navedeno US ugotavlja, da je zakonodajalec predpisal površino prodajaln na posebnih lokacijah arbitrarno, kar je v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena.«

16OdlUS XVI, 1, U-I-35/04, Ur. l. 7/2007: »7. Pobudnik očita določbi, da je nejasna, ker se ne da nedvoumno ugotoviti, kdaj se uporablja posebni del ZJU za urejanje delovnopravnih razmerij v javnih zavodih na področju kulture, kar omogoča arbitrarno odločanje delodajalcev. Ker je eno od načel pravne države (2. člen), da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne, je US navedeno določbo preizkusilo z vidika skladnosti s tem načelom.

13. Z razlago navedene zakonske določbe je torej mogoče ugotoviti, v kakšnem obsegu se uporablja posebni del ZJU za urejanje delovnopravnih institutov, navedenih v tej določbi. Zato določbi ni mogoče očitati nejasnosti. Očitek pobudnika, da je izpodbijana določba nejasna, je zato neutemeljen. Nejasnosti, ki bi se pojavile pri uresničevanju te določbe v praksi, pa so lahko le predmet konkretnih postopkov.«

17OdlUS XVI, 12, U-I-245/05, Ur. l. 15/2007: »8. US je že večkrat poudarilo pomembnost načela jasnosti in določnosti pravnih norm kot posebnega vidika ustavnega načela pravne države iz 2. člena. To načelo sicer ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati, saj njihova uporaba vedno pomeni razlago glede na konkretni primer. Z vidika pravne varnosti, ki je tudi eno od načel pravne države, postane pravna norma sporna takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ni mogoče določiti jasne vsebine (tako v U-I-32/02 z dne 10. 7. 2003, Ur.  l. 73/03 in OdlUS XII, 71 ter U-I-227/06 z dne 16. 11. 2006, Ur. l. 131/06). Ker nejasnosti v drugem, tretjem in četrtem odstavku 3. člena Pravilnika ni mogoče zapolniti s pravili razlage pravnih norm, jih je US razveljavilo zaradi neskladja z 2. členom.«

18OdlUS XVI, 74, U-I-24/07, Ur. l. 101/2007: »51. US je v U-I-203/93, (Ur. l. 18/95 in OdlUS IV, 6) med drugim navedlo, “da morajo biti redni viri financiranja javne porabe definirani v času priprave in sprejemanja proračunov Republike in občin in morajo ostati nespremenjeni v obdobju, za katerega je proračun sprejet. Taka vezanost zakonodajalca je predpogoj za zagotovitev pravne varnosti Republike, občin, nosilcev javnih funkcij in tretjih oseb, ki za izvajanje planiranih funkcij s temi subjekti sklepajo pravna razmerja.” US je v navedeni odločbi tako poudarilo zahtevo, da mora zakonodajalec v zvezi s spreminjanjem virov financiranja javne porabe z vidika načela pravne varnosti upoštevati tudi že planirane projekte lokalnih skupnosti ter obseg razpoložljivih virov, do katerih so bile občine upravičene po veljavnih predpisih v času sprejemanja dolgoročno načrtovanih projektov.
52. Ureditev prehodnega obdobja, določenega v 38. členu ZFO-1, pa občinam, ob siceršnjem uravnoteženju višine odstopljenega vira prek glavarine, še dodatno zmanjšuje sredstva iz naslova glavarine za ustrezne deleže neposrednih lastnih virov, pri čemer je najvišji delež določen v začetku prehodnega obdobja. Posledično takšna ureditev lahko negativno vpliva in dodatno otežuje izvajanje že začetih projektov, ki se izvajajo tudi po spremembi sistema financiranja občin. Niti zakonodajalec niti Vlada ne navedeta razlogov za takšno ureditev prehodnega obdobja in ne pojasnita, ali je bilo (in kako) pri tem upoštevano načelo sorazmernosti posegov države v pravni položaj občin, pri katerih ima sprememba sistema zaradi prehodnega obdobja še dodatne negativne finančne posledice. Vendar ne glede na obstoj razlogov za takšno zmanjšanje sredstev US ugotavlja, da pri takšni ureditvi prehodnega obdobja ni razvidno, da bi zakonodajalec upošteval tudi planirane in že začete projekte občin v zvezi s pričakovanimi razpoložljivimi sredstvi, do katerih so bile upravičene na podlagi prej veljavne ureditve po ZFO. Zato je z izpodbijanim 38. členom ZFO-1 zakonodajalec v prehodnem obdobju posledično prekomerno posegel v lastne vire občin in s tem v neskladju z načelom zaupanja v pravo posegel v njihov pravni položaj. Zato je izpodbijana določba 38. člena ZFO-1 v neskladju z 2. členom.

56. Eno od načel pravne države iz 2. člena med drugim zahteva, da so norme opredeljene jasno in določno tako, da jih je mogoče izvajati, da ne omogočajo arbitrarnega ravnanja izvršilne veje oblasti in da nedvoumno ter dovolj določno opredeljujejo pravni položaj subjektov, na katere se nanašajo. Pri ureditvi, ki se nanaša na javne dajatve, poleg tega pa se dotika še vprašanja razmerij med državo in občino na področju financiranja, je zahteva po jasnih in določnih normah posebnega pomena. Zato je ureditev, ki občinam v razmerju do države glede vprašanj, ki se nanašajo na njihovo financiranje, ne zagotavlja jasnega pravnega položaja, v neskladju z 2. členom.«

19OdlUS XVI, 83, U-I-287/05, Ur. l. 117/2007: »13. Predlagatelj zatrjuje tudi neskladje izpodbijane določbe z načelom pravne varnosti kot enim izmed načel pravne države iz 2. člena. V zvezi s tem navaja, da bi moral zakonodajalec natančneje opredeliti kazniva dejanja, ki avtomatično preprečujejo poklicno opravljanje vojaške službe, in kazniva dejanja, v zvezi s katerimi bi lahko o tem odločil delodajalec. S takšnimi navedbami ni mogoče utemeljiti zatrjevanega neskladja izpodbijane ureditve z načelom pravne varnosti. Z vidika tega ustavnega načela postane namreč predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do jasne vsebine predpisa. Tega pa izpodbijani ureditvi ni mogoče očitati. Iz izpodbijane določbe namreč povsem jasno izhaja, da se pogoj nekaznovanosti nanaša na vsa kazniva dejanja, za katera se storilci preganjajo po uradni dolžnosti, poleg tega pa tudi na primere, ko je vojaška oseba za kakšno drugo kaznivo dejanje pravnomočno obsojena na zaporno kazen v trajanju več kot treh mesecev.

14. Glede na navedeno je US odločilo, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z Ustavo (1. točka izreka).

20OdlUS XVII, 20, U-I-328/04, Ur. l. 65/2008: »Presoja pogojev za odreditev in časa trajanja ukrepa. 6. Pobudnik zatrjuje, da izpodbijana ureditev ne ureja določno pogojev za odreditev ukrepa, zaradi česar naj bi omogočala arbitrarnost odločanja. Eno od načel pravne države (2. člen) zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen norme. Zlasti to velja za predpise, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice in dolžnosti ali posegajo v pravice pravnih subjektov. To je na eni strani potrebno zaradi varstva naslovnikov predpisa, po drugi strani pa jasen in določen predpis onemogoča arbitrarno odločanje državnih organov (U-I-131/04 z dne 21. 4. 2005, Ur. l. 50/05 in OdlUS XIV, 24).

7. Navedenoje še posebej pomembno pri kazenskopravnih posegih države v pravice posameznika. Že sama uvedba kazenskega postopka za obdolženca nepomeni le neprijetnosti, temveč tudi omejitev njegovih posameznih pravic. Domneva nedolžnosti (27. člen) namreč ne preprečuje uvedbe kazenskega postopka in tako tudi ne določenih posegov, s katerimi se omejujejo pravice obdolženca še pred pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka. Omejitve pravic obdolženca med kazenskim postopkom so različne. Nekatere, hujše, posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, določene z Ustavo (na primer odreditev pripora pod pogoji iz 20. člena), druge, milejše, sicer omejujejo nekatere pravice obdolženca, vendar ne posegajo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Ne glede na to pa morajo biti za odreditev enih in drugih izpolnjeni ustrezni pogoji, določeni z zakonom. Pri omejitvah, ki ne posegajo v človekove pravice in svoboščine, so ti lahko blažji, vendar morajo biti pogoji za njihovo odreditev tudi v tem primeru jasno določeni. Zahteva po jasnosti in določnosti predpisa pa ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Z vidika pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države, postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do jasne vsebine predpisa (U-I-32/00 z dne 10. 7. 2003, Ur. l. 73/03 in OdlUS XII, 71).«

21OdlUS XVIII, 3, U-I-45/08 z dne 8. 1. 2009: »22. Ustavna zapoved po jasnosti in določnosti predpisov, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen norme, izhaja že iz načel pravne države iz 2. člena. Načelo jasnosti in določnosti predpisov je eno izmed načel pravne države. Pri tem je zahteva po določnosti zakona posebej poudarjena za predpise, ki urejajo pooblastila državnih organov pri poseganju v človekove pravice.[11] US je v dosedanji presoji ugotovilo, da ta zahteva izhaja tudi neposredno iz avtonomnega pomena pravic iz prvega odstavka 37. člena [12] in iz prvega odstavka 38. člena[13].

23. Kriterija določnosti posega v zakonu ni mogoče razlagati tako, da zadošča, da obstaja zakon, ki predvideva tak poseg. Kot je US poudarilo v U-I-25/95, Ustava zakonodajalcu nalaga, da materijo posega v zasebnost uredi določno in nedvoumno, tako da je izključena vsaka možnost arbitrarnega odločanja državnega organa. Le jasna in podrobna pravila potencialno nadzorovanim osebam zagotavljajo na eni strani predvidljivost ukrepov oziroma situacij, v katerih je poseg mogoče uporabiti, na drugi strani pa učinkovit pravni nadzor ter ustrezna in učinkovita sredstva zoper zlorabo teh ukrepov. V tej zvezi predlagateljica utemeljeno opozarja, da 21. člen ZSOVA določno ne opredeljuje niti ključnega pojma spremljanja mednarodnih sistemov zvez. Tako npr. iz zakonskega besedila ni jasno razvidno, ali se spremljanje lahko nanaša le na komunikacije med dvema tujima priključkoma ali tudi na komunikacije med priključkom v Sloveniji in priključkom v tujini. Tretji odstavek 21. člena ZSOVA je nejasen tudi zato, ker samo iz njegove ubeseditve ni mogoče z gotovostjo sklepati, ali se odkazovanje na “območje RS” nanaša le na določene uporabnike telekomunikacijskih priključkov ali tudi na določljive priključke telekomunikacijskega sredstva. Namene spremljanja mednarodnih sistemov zvez je mogoče razbrati v splošnem opisu nalog SOVE v prvih dveh odstavkih 2. člena ZSOVA. Ti nameni niso opredeljeni dovolj jasno in natančno. Medtem ko je tak pristop lahko do neke mere sprejemljiv pri opisovanju splošnih ciljev delovanja obveščevalne službe, ne zadosti zahtevam Ustave, ko gre za zakonsko določitev ciljev poseganja v komunikacijsko zasebnost, ki je ena najbolj invazivnih pristojnosti obveščevalne službe. US v celoti sprejema tiste poudarke odgovora Vlade, iz katerih izhaja izjemno velika teža ustavnih in zakonskih vrednot in ciljev, ki jim služi izpodbijana ureditev. Poleg tega je razumljivo, da je zakonodajalec določene izoblikovane kriterije določnosti in predvidljivosti poseganja v komunikacijsko zasebnost upravičen prilagoditi naravi dela obveščevalnih služb [14]. Predvsem ni dolžan posredno razkriti metod dela obveščevalne službe, kar bi pripeljalo do njene zmanjšane učinkovitosti. Ne glede na to pa temeljne ustavne zahteve po jasnosti, določnosti in predvidljivosti zakona ter glede obveznosti ureditve ustreznih varovalk pred arbitrarnim odločanjem, ki veljajo za tajni nadzor posameznikov, v enaki meri veljajo tudi za zakon, ki ureja strateški nadzor [15]. Na to, da je mogoče takšnim zahtevam zadostiti, ne da bi bile s tem bistveno prizadete zmogljivosti obveščevalne službe, kaže primerjalnopravno npr. nemški Zakon o omejevanju pisemske, poštne in telekomunikacijske tajnosti. Ker navedene ustavne zahteve v obravnavanem primeru niso izpolnjene, so prvi trije odstavki 21. člena ZSOVA v neskladju z 2. členom. Takšna nedoločnost lahko povzroči tudi kršitve 37. in 38. člena. US posebej poudarja, da na njegovo odločitev ne more vplivati okoliščina, da je nekatera, v tej točki obrazložitve izpostavljena vprašanja v zvezi s pomenom izpodbijanih določb samo rešilo že v sklepu U-I-216/07. Pri predpisih, ki utemeljujejo posebno intenzivno poseganje državnih organov v človekove pravice, je namreč nujno treba zagotoviti, da pomen in namen predpisa jasno odraža njegovo besedilo. Obstoječe nejasnosti in dvoumnosti ne morejo biti zadovoljivo sanirane zgolj s pomočjo sodne ali ustavnosodne razlage.«

22OdlUS XVIII, 42, Up-3871/07, in tudi U-I-80/09, Ur. l. 88/2009: »29. Zakonodajnega okvira o časovnem nastopu pravnomočnosti sodbe ZKP torej ne ureja. Tudi razlaga prvega odstavka 129. člena ZKP tega ne zagotavlja, saj prav nasprotno, kot meni Vrhovno sodišče, dopušča, da jo je mogoče razlagati na dva načina [24]. Zakonska ureditev, ki ne določa časovnega trenutka nastopa pravnomočnosti sodbe, je za posameznika kot subjekta v kazenskem postopku z vidika pravne varnosti in načela zaupanja v pravo nesprejemljiva. Zato je ZKP v neskladju z 2. členom.

30. Če US oceni, da je zakon protiustaven zato, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve oziroma odprave, sprejme o tem ugotovitveno odločbo (prvi odstavek 48. člena ZUstS). US je v obravnavani zadevi izdalo ugotovitveno odločbo (1. točka izreka), saj ZKP ne ureja vprašanja, ki bi ga zaradi varstva človekovih pravic obdolženca v kazenskem postopku moral urejati (protiustavna pravna praznina). Zakonodajalcu je glede na zahtevnost predmeta urejanja po drugem odstavku 48. člena ZUstS določilo rok enega leta, v katerem mora odpraviti ugotovljeno neskladje (2. točka izreka).«

Odklonilno LM sodnika Deisingerja, ki se mu glede točke 3 izreka odločbe pridružuje sodnik Petrič.

23OdlUS XVIII, 44, U-I-128/08, tudi Up-933/08, Ur. l. 90/2009. Ta odločitev US je zanimiva, ker obravnava nasprotja znotraj pravnega reda: »59. Pobudnika sicer zatrjujeta, da je bila oziroma da je izpodbijana vsebina prvega odstavka 56. člena in prvega odstavka 150. člena SZ “nekonsistentna” v primerjavi s splošnimi civilnopravnimi instituti, ki urejajo vpliv smrti na pogodbena razmerja, in v primerjavi z drugimi določbami SZ, zlasti s 63. a členom.

60. US ne presoja medsebojne skladnosti zakonov (in razumljivo tudi ne določb istega zakona), razen v primeru, ko bi nastala takšna nasprotja znotraj pravnega reda, da bi bila kršena načela pravne države iz 2. člena. Pobudnika se sklicujeta na odločbo U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Ur. l. 93/02 in OdlUS XI, 211), v kateri je US poudarilo, da je notranja konsistentnost eden bistvenih elementov pravne varnosti in da specialna zakonska ureditev posameznega splošnega pravnega instituta ne sme presegati meja logike takšnega instituta in se toliko oddaljiti od njega, da izgubi njegov temeljni smisel. V navedeni zadevi je US namreč ugotovilo, da je zakonodajalec pri ureditvi spregleda pravne osebnosti z uvedbo neomejene in solidarne odgovornosti vseh družbenikov popolnoma zanemaril subjektivni element ravnanja posameznih družbenikov in tudi obseg posledic takšnega ravnanja in se je zato od splošnega okvira instituta spregleda pravne osebnosti oddaljil tako, da je ureditvi zaradi nekonsistentnosti mogoče očitati tudi neskladje z 2. členom.

61. V obravnavanem primeru gre sicer za vprašanje, ali je ureditev, ki ožjim družinskim članom najemnika ne omogoča nadaljevanja najema po njegovi smrti pod istimi pogoji, takšen odmik od drugih institutov (ki se nanašajo na vprašanje pogodbenih obveznosti ob smrti pogodbene stranke), da gre za kršitev 2. člena. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšno nekonsistentnost, kot jo je US ugotovilo z odločbo U-I-135/00.«

24OdlUS XVIII, 47, U-I-278/07, Ur. l. 94/2009: »5. Predlagatelj izpodbijani določbi očita, da je v neskladju z ZDR. Kot je US že večkrat navedlo, na podlagi prvega odstavka 160. člena ni pristojno presojati medsebojne skladnosti dveh zakonov, razen če bi bila zaradi njunega neskladja kršena načela pravne države (2. člen). V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. ZUJIK je glede na ZDR poseben zakon. Ureditev delovnih razmerij, ki je veljala pred uveljavitvijo ZDR, je prav tako dopuščala posebno ureditev na posameznih področjih.[1] Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Uradni list RS, št. 75/94 – v nadaljevanju ZUJIPK), ki je veljal pred ZUJIK, je glede na to vseboval zelo podobno ureditev, kot je izpodbijana [2]. Zakona sta v razmerju splošni – specialni predpis, glede na to je z ustaljenimi metodami razlage predpisov mogoče ugotoviti njun pomen, ne da bi v pravnem redu nastale anomije, ki bi pomenile neskladje z načeli pravne države. Zato ne gre za neskladje z 2. členom.

6. Predlagatelj očita izpodbijani določbi, da je “nezakonita”, ker naj bi odločitev o delovnih mestih s posebno naravo, in s tem zaposlovanje za določen čas, v celoti prepustila delodajalcem in jim pri tem omogočila samovoljnost. S tem smiselno zatrjuje, da je določba nedorečena in zato neskladna z 2. členom. Eno od načel pravne države namreč zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen pravne norme. Vendar to ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba pravne norme namreč vedno pomeni njeno razlago. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je z vidika pravne varnosti, ki je tudi eno od načel pravne države iz 2. člena, predpis sporen tedaj, kadar se z ustaljenimi metodami razlage ne da ugotoviti njegove jasne vsebine [3]. Iz stališč US tudi izhaja, da je treba posamezne zakonske določbe razlagati v okviru zakona kot celote [4]. Za izpodbijano določbo to pomeni, da je treba ugotoviti, ali jo je mogoče ob uporabi ustaljenih metod razlage pravnih norm izvrševati enoznačno.

25OdlUS XVIII, 58, U-I-56/08, Ur. l. 109/2009: »9. Navedeno načelo pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme. To velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Zahteva po jasnosti in določnosti predpisa ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago in tako kot vsi drugi predpisi, so tudi zakoni predmet razlage. Z vidika pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena, pa postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do jasne vsebine predpisa (U-I-32/00 z dne 10. 7. 2003, Ur. l. 73/03 in OdlUS XII, 71).

10. Iz zahteve predlagatelja in odgovora DZ je razvidno, da pravico državnega tožilca do pritožbe razlagata različno. Kot je razbrati iz odgovora DZ, ta pravico državnega tožilca do pritožbe razlaga zožujoče, in sicer tako, da se nanaša le na zadeve, v katerih je bila z odločbo prekrškovnega organa izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 EUR, sodišče pa je v postopku z zahtevo za sodno varstvo odločbo prekrškovnega organa odpravilo ali jo je spremenilo in ustavilo postopek ali je izreklo nižjo globo kot prekrškovni organ ali opomin. Predlagatelj pa obseg tožilčeve pritožbe razlaga drugače, saj ne upošteva kriterija izrečene sankcije ali višine odvzete premoženjske koristi.

11. Tretji odstavek 66. člena ZP-1 taksativno našteva primere, v katerih lahko prekrškovni organ napove pritožbo: če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa; če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku; če je sodišče izreklo nižjo globo kot prekrškovni organ ali opomin. Navedeno pomeni, da je napoved pritožbe mogoča, kadar je odločeno v korist domnevnega kršitelja. Zakonodajalec je poleg taksativnega normiranja uporabil še tehniko sklicevanja. Tako se tretji odstavek 66. člena ZP-1 z uporabo besedne zveze “zoper odločbe iz prejšnjega odstavka” sklicuje na drugi odstavek 66. člena ZP-1, ki določa zadeve, v katerih je dovoljena pritožba domnevnega kršitelja in drugih oseb iz prvega odstavka 59. člena ZP-1.[3]

12. Jezikovna razlaga [4] tretjega odstavka 66. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena bi kazala na to, da sme prekrškovni organ napovedati pritožbo (napovedi potencialno sledi pritožba državnega tožilca) v zadevah, v katerih je bila z odločbo prekrškovnega organa izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 EUR. Vendar taka razlaga ob upoštevanju drugih razlagalnih argumentov ni prepričljiva. Kriterija izrečene sankcije in določenega zneska odvzete premoženjske koristi sta v drugem odstavku 66. člena ZP-1 določena glede na način odločanja prekrškovnega organa o sankciji [5] in glede na pomembnost zadeve za domnevnega kršitelja. Zato ni logično, da se ta kriterija upoštevata tudi pri razlagi obsega pritožbe državnega tožilca. Na neprepričljivost take razlage kaže tudi vrednostni kontekst, iz katerega izhaja, da je namen instituta pritožbe državnega tožilca doseganje zakonite odločitve o prekršku [6]. Tega namena pa ni mogoče v celoti uresničiti, če je pritožba državnega tožilca določena z vrsto zadev tako, da se upošteva način odločanja o sankciji in pomembnost zadeve za domnevnega kršitelja. Teleološka razlaga zato utemeljuje širši obseg primerov, v katerih sme prekrškovni organ napovedati pritožbo, vendar bi taka razlaga presegla jezikovni okvir besedila. Če upoštevamo še namen zakonodajalca, po katerem naj bi pritožba državnega tožilca opravljala tudi funkcijo zagotavljanja enotnosti sodne prakse [7], je rezultat razlage še bolj negotov. Zastavlja se namreč vprašanje, kako naj državni tožilec z vlaganjem pritožbe učinkovito izvršuje svojo funkcijo, če sme pritožbo vložiti le v zadevah, v katerih je prekrškovni organ predhodno napovedal pritožbo [8]. Poleg tega ni jasno, zakaj naj bi se enotnost sodne prakse zagotavljala samo v primerih, ko je bila z odločbo prekrškovnega organa izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 EUR. Ob tem je treba upoštevati dejstvo, da sme državni tožilec vložiti še izredno pravno sredstvo – zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je namenjeno varstvu zakonitosti in zagotavljanju enotnosti sodne prakse [9]. Kakšna je razmejitev med obema pravnima sredstvoma, iz ZP-1 ni jasno razvidno. Tako kot pri zahtevi za varstvo zakonitosti lahko državni tožilec vloži pritožbo v škodo ali v korist domnevnega kršitelja (tretji stavek četrtega odstavka 66. člena ZP-1). Dejstvo, da sme državni tožilec vložiti pritožbo tudi v korist domnevnega kršitelja, bi lahko pomenilo, da v postopku s pritožbo kot državni organ (ne kot stranka postopka) opravlja pomembno nadzorno funkcijo. Če navedeno določbo razlagamo v povezavi s tretjim odstavkom 66. člena ZP-1, se zastavlja vprašanje, ali lahko to funkcijo sploh izvršuje, če je napoved pritožbe predvidena le za primere, ko je že prvostopenjsko sodišče (deloma ali v celoti) odločilo v korist domnevnega kršitelja [10].

26U-I-56/08-15 z dne 16. 12. 2009: »8. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Ur. l. 17/08 –ZP-1E) sta bila v ZP-1 uvedena instituta napovedi pritožbe prekrškovnega organa in pritožbe državnega tožilca, ki pomenita novost v ureditvi prekrškovnega prava. Ker se je US zastavilo vprašanje jasnosti te zakonske ureditve, se je moralo, preden je sploh presojalo zatrjevano neskladje z 22., s 25. in z 29. členom Ustave, opredeliti do tega vprašanja. Ker je eno od temeljnih načel pravne države (2. člen Ustave), da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne, je US navedeno zakonsko določbo preizkusilo z vidika skladnosti s tem načelom.

9. Navedeno načelo pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme. To velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Zahteva po jasnosti in določnosti predpisa ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago in tako kot vsi drugi predpisi, so tudi zakoni predmet razlage. Z vidika pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena, pa postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do jasne vsebine predpisa (U-I-32/00 z dne 10. 7. 2003, Ur. l. 73/03 in OdlUS XII, 71).

13. Glede na navedeno je izpodbijana ureditev pravnega sredstva prekrškovnega organa oziroma državnega tožilca, kot je določena v tretjem odstavku 66. člena ZP-1 in v tretjem stavku četrtega odstavka istega člena, nejasna, te nejasnosti pa ni mogoče odpraviti z ustaljenimi metodami razlage pravnih norm. US zato ne more presoditi, ali je izpodbijana zakonska ureditev v neskladju z 22., s 25. in z 29. členom Ustave. Ker sta tretji odstavek 66. člena in tretji stavek četrtega odstavka 66. člena ZP-1 v neskladju z 2. členom Ustave, ju je US razveljavilo. Z razveljavitvijo navedenih določb ostaneta brez pomena četrti odstavek v preostalem delu in sedmi odstavek 66. člena ZP-1, saj ju ni več mogoče uporabiti. Zato ju je US razveljavilo.«

27U-I-260/09 z dne 13. 1. 2011 http://www.us-rs.si/odlocitve/: »16. Načelo določnosti in jasnosti predpisa kot eno izmed načel pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določni. To je na eni strani potrebno zaradi varstva naslovnikov predpisa, po drugi strani pa jasen in določen predpis onemogoča arbitrarno odločanje državnih organov (U-I-131/04 z dne 21. 4. 2005, Ur. l. 50/05, in OdlUS XIV, 24).

17. Iz tretjega odstavka 11. člena Pravilnika o izdaji dovoljenja za vzajemno katalogizacijo – Ur. l. 107/08 (v nadaljevanju Pravilnik) izhaja, da kandidat s podelitvijo licence pridobi pooblastila za kreiranje bibliografskih zapisov za monografske publikacije v sistemu COBISS.SI. Iz četrtega odstavka 11. člena Pravilnika izhaja, da s podelitvijo licence ne pridobi pooblastil za kreiranje zapisov za druge vrste gradiva. Pooblastilo pridobi, če uspešno opravi usposabljanje na ustreznih tečajih. Kandidat niti iz zakonske ureditve niti iz določb Pravilnika ne more ugotoviti, kdaj je uspešno opravil usposabljanje in na kakšen način bo pridobil pooblastilo za kreiranje zapisov za druge vrste gradiva. ZKnj-1 in Pravilnik ne pojasnita, ali mora kandidat opravljati dodatni izpit ali zadostuje samo udeležba na ustreznih tečajih. Taka ureditev pa lahko vodi v neenotnost izvrševanja četrtega odstavka 11. člena Pravilnika in s tem omogoča arbitrarno odločanje nosilca javnega pooblastila. Glede na navedeno je četrti odstavek 11. člena 6 Pravilnika v neskladju z 2. členom. US je četrti odstavek 11. člena Pravilnika razveljavilo in ne odpravilo iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 11. obrazložitve (3. točka izreka).«