Jadranka Sovdat, 2002

18Z določbami Zakona o evidenci volilne pravice – ZEVP je urejen poseben postopek razgrnitve volilnih imenikov, ki omogoča volivcem vpogled in jim daje pravico zahtevati popravek imenika. Pravico zahtevati popravek imenika ima vsak državljan in to tako glede podatkov, ki zadevajo njega, kot glede drugih podatkov. Zoper odločitev pristojnega upravnega organa je dovoljena pritožba po črki zakona na pristojno temeljno sodišče v 24 urah po vročitvi odločbe, temeljno sodišče mora odločiti v nadaljnjih 48 urah. Sklep temeljnega sodišča je dokončen. Ureditev je z ustavnega vidika sporna. Z ene strani zato, ker po ukinitvi temeljnih sodišč ni jasno, katero sodišče je stvarno pristojno za odločanje o navedeni pritožbi (druge pristojnosti temeljnih sodišč so bile porazdeljene med okrožna in okrajna sodišča, vendar bi po naravi stvari zadeva še najbolj sodila pred upravno sodišče), niti ni jasno, po kakšnem postopku in s kakšnimi pooblastili naj bi sodišče odločilo, kar je v nasprotju z načeli pravne države. Še dodatno težo ima pri tem dejstvo, da gre v bistvu za spor o obstoju ali neobstoju človekove pravice – aktivne volilne pravice.

19V postopku potrjevanja kandidatur je zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitev volilne komisije, s katero ta zavrne kandidatno listo v upravnem sporu v 48 urah po prejemu odločbe, pa tudi sodišče mora odločiti v nadaljnjih 48 urah. Po določbi 1. točke 1. odst. 10. člena ZUS odloča o tem sporu Vrhovno sodišče, zoper njegovo odločitev ni dovoljena pritožba. Dovoljena pa je, ker ta ni posebej izključena, ustavna pritožba. Vendar je treba ugotoviti, da postopek z ustavno pritožbo ni prilagojen naravi tega spora – zlasti ne potrebi po hitrem odločanju.

20Od potrditve kandidatur dalje bi moralo biti sodno varstvo volilne pravice zagotovljeno v volilnem sporu. Tu gre tako za sodno varstvo aktivne volilne pravice v postopku izvrševanja izjavljanja svobodne izbire volivcev kot tudi za sodno varstvo pasivne volilne pravice kandidatov, ki jim morajo biti zagotovljene enake možnosti v volilni tekmi. Veljavna zakonska ureditev je ustavno sporna, saj takšna, kot je, ne zagotavlja polne sodne kontrole pravilnosti oblikovanja parlamenta.

21Z ureditvijo v ZUstS in v ZVDZ je uveljavljen dualizem sodnega varstva, ni zagotovljeno polno sodno varstvo pasivne volilne pravice, kršitve volilne pravice, do katerih lahko pride v volilni kampanji, pa v okviru volilnega spora sploh niso sankcionirane.

22ZUstS v členu 69 določa, da lahko proti odločitvi DZ o potrditvi poslanskih mandatov vsak kandidat ali predstavnik liste kandidatov, ki je v skladu z ZVDZ vložil pritožbo na DZ zoper odločitev volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev poslanskih mandatov, vloži pritožbo na US. Vložiti jo je treba v 8 dneh od dneva odločitve DZ. Če US ugotovi, da je pritožba utemeljena in da je odločitev DZ v nasprotju z Ustavo ali zakonom, razveljavi odločitev DZ in odloči, ali se poslanski mandat potrdi ali ne.

23S to zakonsko ureditvijo je v celoti zaprta pot volivcem, da uveljavljajo nepravilnosti pri glasovanju v volilnem sporu. Zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora ali okrajne volilne komisije imajo namreč tako kandidat kot predstavnik kandidatne liste in volivec pravico vložiti ugovor pri volilni komisiji volilne enote. Če bo ta ugovor zavrnila, bosta kandidat in predstavnik kandidatne liste te ugovore lahko uveljavljala v pritožbi zoper odločitev volilne komisije pred DZ, če tam ne bosta uspešna, pa v skladu z 69. členom ZUstS še pred US. Volivcem pa je ta pot zaprta. Tako bo odločitev volilne komisije volilne enote o zavrnitvi ugovora mogoče izpodbijati le v upravnem sporu in šele po izčrpanem upravnem sporu v postopku z ustavno pritožbo. Če bi bili medtem potrjeni vsi poslanski mandati, bo nastala situacija, v kateri še tako grobih kršitev volilne pravice, relevantnih za volilni izid, ne bo več mogoče sankcionirati. To pa pomeni, da aktivni volilni pravici, tudi če upoštevamo njeno kolektivno naravo, v neskladju z Ustavo ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo.

24Poleg navedenega se odpira tudi ustavnost same določbe 69. člena ZUstS z vidika njene skladnosti s 3. odst. 82. člena. Ta zagotavlja pritožbo proti odločitvi DZ. ZUstS pa v 69. členu zagotavlja pritožbo samo tistemu kandidatu oziroma predstavniku kandidatne liste, ki je vložil pritožbo na DZ (in pri tem ni uspel). Ne zagotavlja pa je tistemu kandidatu, ki bi bil po odločitvi volilne komisije izvoljen, DZ pa njegovega mandata ne bi potrdil – ta seveda ni imel razloga, da bi vložil pritožbo na DZ. Temu kandidatu je zagotavljal pritožbo 8. člen ZPos, za katerega je najbrž treba šteti, da je bila z uveljavitvijo ZUstS kot s poznejšim predpisom, ki ureja isto vprašanje, njegova veljavnost derogirana.

25Pri tem je po stališču US (OdlUS V, 213) od najprej navedenih zagotovljena pritožba le tistemu kandidatu, ki je v postopku pred DZ varoval svojo pasivno volilno pravico (po nemški zakonski ureditvi poslanec, čigar mandat je sporen, volivec, čigar ugovor je Bundestag zavrgel in se mu je pridružilo najmanj sto volivcev, ter frakcija ali manjšina v Bundestagu, ki imata najmanj desetino zakonskega števila poslancev; po francoski ureditvi pa kandidati in vsak volivec, vpisan v volilni imenik volilnega okrožja, v katerem je bila izvolitev opravljena).

26ZUstS tudi ne vsebuje nobenih posebnih postopkovnih določb v postopku odločanja o tej pritožbi, čeprav bi bile te potrebne za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva, saj določbe, ki urejajo postopek odločanja pri oceni ustavnosti oziroma zakonitosti predpisov (49. člen ZUstS), ne ustrezajo temu povsem konkretnemu volilnemu sporu.

27Zakon o volilni kampanji – ZVolK se ne ukvarja s tem, da bi sredstva javnega obveščanja, še posebej radijski in televizijski mediji, ki imajo praviloma večji vpliv na volivce, lahko povzročili v času volilne kampanje neenak položaj kandidatov do te mere, da bi to lahko vplivalo na volilni izid. ZVolK daje le prizadetim kandidatom, kolikor pride z nastopi ali volilnimi sporočili posameznih organizatorjev volilne kampanje ali kandidatov do nespoštovanja pravic drugih kandidatov – njihovega osebnega dostojanstva in nedotakljivosti osebne integritete, njihove zasebnosti ter osebnostnih pravic, pravico zahtevati sodno varstvo pred okrožnim sodiščem. Sodišče mora odločiti v treh dneh po vložitvi zahteve, pritožbeni rok je 48 ur, višje sodišče mora odločiti v nadaljnjih štirih dneh. Odločba pa se takoj objavi v vseh javnih glasilih, ki so pretežno v javni lasti. Če odmislimo to, da ostanejo avtomatično nesankcionirane (vsaj brez učinka) vse kršitve, storjene v zadnjih dneh pred volilnim molkom ali celo med njim, s čimer so posamezni kandidati lahko postavljeni v bistveno neenak položaj, ostane v celoti sporna tudi narava tega sodnega varstva – ali je zagotovljeno polno sodno varstvo. Na eni strani si je težko predstavljati, da bi sodišče vzpostavilo kontradiktornost in po pravilih pravdnega postopka odločilo v sporu o varstvu (celo ustavne) pravice v roku treh dni, na drugi strani pa nepravilnosti iz volilne kampanje v volilnem postopku sploh niso sankcionirane.

28Prav tako pa se z vidika volilnih rezultatov ne preverjajo morebitne nepravilnosti pri financiranju volilne kampanje, ki lahko bistveno vplivajo na položaj in možnosti posameznih kandidatov za uspeh na volitvah. Vse navedeno postavlja pod vprašaj ustavnost zakonske ureditve tega volilnega spora.

29Ustava ne ureja posebej volilnega spora pri volitvah članov DS, niti pri volitvah Predsednika republike. Zakon o Državnem svetu – ZDS v 50. členu v temelju povzema sistem, ki velja pri poslancih – mandate potrdi DS. Zoper odločitev DS, da se mandat ne potrdi, ima po določbi 3. odst. tega člena prizadeti pravico do pritožbe na US v 15 dneh od dneva odločitve. Te določbe, ki je z vidika kandidatov prav nasprotna določbi 69. člena ZUstS, sicer ni mogoče presojati z vidika skladnosti s 3. odst. 82. člena Ustave, vendar pa se tudi glede nje zastavlja prav v enaki meri vprašanje njene ustavnosti z vidika zagotavljanja polnega sodnega varstva pasivne volilne pravice enako vsem kandidatom – tudi tistim, ki bodo morda vložili pritožbe na DS (ker po ugotovitvi volilne komisije ne bodo pridobili mandata) in bo ta njihove pritožbe zavrnil. Po črki zakona zoper takšno odločitev ne bodo imeli sodnega varstva v postopku s pritožbo pred US. Glede na to, da se za vprašanja, ki jih ZDS ne ureja – mednje sodi tudi varstvo volilne pravice, primerno uporabljajo določbe ZVDZ, pa v celoti tudi za to ureditev velja vse navedeno glede dualizma sodnega varstva aktivne in pasivne volilne pravice.

30Glede volitev Predsednika republike pa je zakonodajalec v celoti “pozabil” urediti volilni spor. Zakon o volitvah Predsednika republike – ZVPR (Ur. l. 39/92) sicer predpisuje smiselno uporabo določb ZVDZ glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena, vendar ZVDZ ne ureja volilnega spora, ureja le pritožbo na DZ zoper odločitev RVK. Zoper to odločitev DZ je glede na določbo 1. odst. 157. člena možen le upravni spor, ker drugo sodno varstvo ni zagotovljeno. Ne da bi se spuščali v primernost ureditve, po kateri ob smiselni uporabi 109. člena ZVDZ pravilnost izvolitve Predsednika republike verificira DZ, je treba opozoriti na vprašanje enakosti pri urejanju varstva volilne pravice. Ni namreč videti razumnih razlogov, ki bi izhajali iz narave stvari in upravičevali tako drugačno ureditev volilnega spora, v katerem se varujeta aktivna in pasivna volilna pravica pri volitvah poslanca, od ureditve pri volitvah Predsednika republike.