Lovro Šturm, 2011

9OdlUS XV, 15, U-I-277/05, Ur. l. 21/2006: »58. ZZVZZ-H zahteva prilagoditev obstoječih pogodb novemu sistemu dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v določenem obdobju po njegovi uveljavitvi. V tem primeru je varstvo pridobljenih pravic zagotovljeno z načelom zaupanja v pravo kot sestavino načela pravne države iz 2. člena. Načelo zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Spremenjena ureditev dodatnega zdravstvenega zavarovanja je bila napovedana že leta 2000 z ZZavar, ki je za to zavarovanje določil tudi osnovne značilnosti in za podrobno ureditev predvidel poseben zakon. Pobudnici kot zavarovalnici sta bili torej seznanjeni z glavnimi značilnostmi pričakovanih sprememb glede tega zavarovanja. Zato ne moreta trditi, da je ZZVZZ-H uveljavil spremenjen sistem delovanja tega zavarovanja kot popolno novost. Iz določbe enajstega odstavka 14. člena ZZavar že ves čas tudi izhaja, da je dopolnilno zdravstveno zavarovanje javni interes RS in da se izvaja po načelu medgeneracijske vzajemnosti. Izpodbijana določba kot del prehodne ureditve pomeni le določitev načina prehoda v novo ureditev na način, ki bo v največji meri varoval zavarovance v tem zavarovanju, ki jim je tudi sicer namenjeno kot del sistema zdravstvenega varstva in socialne varnosti iz 50. in 51. člena. Izpodbijana določba je sorazmerna ciljem, ki jih zasleduje, in ji ni mogoče očitati arbitrarnosti. Zato tudi ni v neskladju z načelom zaupanja v pravo kot sestavino načela pravne države iz 2. člena.«

10OdlUS XVI, 77, U-I-187/05, Ur. l. 101/2007: »8. Predlagatelj izpodbija prvi odstavek 146. člena ZOFVI z vidika neskladnosti z 2. členom. Določba naj bi bila nejasna, ker ne opredeljuje jasno položaja tistih, ki so bili na dan uveljavitve ZOFVI zaposleni v vzgoji in izobraževanju in so izpolnjevali vse zakonske pogoje za opravljanje vzgojno-izobraževalnega in drugega strokovnega dela in so iz kakršnegakoli razloga prekinili delovno razmerje ter se želeli ponovno zaposliti kot učitelji oziroma vzgojitelji. Meni, da so pravico do opravljanja dela na podlagi te določbe pridobili tudi učitelji in vzgojitelji, ki so sicer izpolnjevali pogoja iz prvega odstavka 146. člena ZOFVI (tj. delo na dan 15. 3. 1996 ter pogoje za zaposlitev po prejšnjih veljavnih predpisih), so pa pozneje, po uveljavitvi ZOFVI, zapustili vzgojo in izobraževanje. Ministrstvo te razlage ne podpira, sodna praksa pa naj bi bila neenotna. Ker je eno od načel pravne države (2. člen), da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne, je US navedeno določbo presojalo z vidika skladnosti s tem načelom.

9. Izpodbijana določba je uvrščena kot prehodna določba. Namen prehodnih določb je ureditev pravic in pravnih razmerij, ki so že nastala pod veljavo prejšnjega prava ter še vedno obstajajo in trajajo ob uveljavitvi novega prava. Zato je zakonodajalec zaradi spoštovanja načela varstva zaupanja v pravo dolžan urediti prehodno obdobje, kadar nova ureditev posega v trajajoča razmerja oziroma upravičena pravna pričakovanja. Z uveljavitvijo ZOFVI se je zahtevana stopnja izobrazbe za učitelje in vzgojitelje zvišala (glej 92. do 99. člen ZOFVI). Spremenil se je torej pogoj temeljne izobrazbe, predpisane za opravljanje dela učitelja in vzgojitelja. S to spremembo je zakonodajalec posegel v delovna razmerja tistih učiteljev in vzgojiteljev, ki ob uveljavitvi ZOFVI tega pogoja niso izpolnjevali, so pa opravljali vzgojno-izobraževalno delo v skladu s pogoji, ki so veljali do sprejema nove zakonodaje. Kot izhaja iz odgovora DZ in mnenja Vlade, gre v primeru izpodbijane ureditve za varstvo in ohranitev neprekinjenosti zaposlitve prav teh učiteljev in vzgojiteljev. Gre torej za ohranitev delovnega razmerja, ko se pogoji ob spremembi zakonodaje naknadno spremenijo. Ker je bistvo izpodbijane določbe ohranitev delovnega razmerja, je jasno in logično, da varuje zgolj tiste učitelje in vzgojitelje, ki so bili ob uveljavitvi ZOFVI v delovnem razmerju v vzgoji in izobraževanju in ki ob spremembi zakonodaje niso več izpolnjevali pogojev za opravljanje tega dela. Njihov položaj je zakonodajalec zato uredil s prvim odstavkom 146. člena ZOFVI. Na tej podlagi jim je zagotovil kontinuiteto zaposlitve v vzgoji in izobraževanju pod nespremenjenimi pogoji za nedoločen čas. Spregled izobrazbe za te osebe velja le za čas opravljanja vzgojno-izobraževalnega dela po uveljavitvi ZOFVI. To varstvo se pa ne razteza na učitelje in vzgojitelje, ki so zapustili delo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah ali ga še bodo zapustili. Če bi zakonodajalec hotel, da velja prehodno obdobje tudi za osebe, ki so navedeno delo zapustile pred uveljavitvijo ZOFVI oziroma po njegovi uveljavitvi (za takšno razlago izpodbijane določbe se zavzema predlagatelj), bi moral to izrecno navesti. Izpodbijana določba zato ni v neskladju z načelom jasnosti in določnosti pravnih norm kot enim od načel pravne države (2. člen).

1110. Drugi očitek predlagatelja, ki je tesno povezan s prvim, je, da izpodbijana ureditev posega v pridobljeno pravico do opravljanja dela tistih učiteljev in vzgojiteljev, ki bodo (so) zapustili delo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah po uveljavitvi ZOFVI. Predlagatelj po vsebini smiselno uveljavlja neskladje z načelom varstva zaupanja v pravo kot enim od načel pravne države iz 2. člena. US je zato izpodbijano določbo presojalo še z vidika skladnosti s tem načelom.

11. Varstvo pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej je zagotovljeno z 2. členom Ustave, da je Slovenija pravna država. Med načela pravne države sodi tudi načelo varstva zaupanja v pravo. To načelo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Upoštevaje navedeno, sme zakonodajalec spremeniti pogoje za opravljanje določenega poklica oziroma dejavnosti tudi za osebe, ki ta poklic oziroma dejavnost v času spremembe pravne ureditve že opravljajo, prizadetim osebam pa mora biti zagotovljen zadosten čas za prilagoditev na novo ureditev. Vendar v primeru učiteljev in vzgojiteljev, ki bodo (so) zapustili vzgojo in izobraževanje po uveljavitvi ZOFVI, ni mogoče pritrditi, da bo (je bilo) v njihovem primeru to načelo kršeno. Ob uveljavitvi ZOFVI je bil njihov pravni položaj varovan s prvim odstavkom 146. člena ZOFVI (glej 9. točko obrazložitve te odločbe). S tem je bilo zadoščeno ustavnopravnim zahtevam iz 2. člena Ustave ter njihovemu pričakovanju, da bodo lahko še naprej opravljali vzgojno-izobraževalno delo. Poznejše spremembe v pravnem položaju učiteljev in vzgojiteljev, varovanih na podlagi prvega odstavka 146. člena ZOFVI, ki niso posledica posega zakonodajalca v veljavno ureditev, zato ne morejo biti več predmet varovanja po 2. členu. Enaka ugotovitev velja za osebe, ki so vzgojo in izobraževanje zapustile pred uveljavitvijo ZOFVI. Ni v neskladju z 2. členom, če zakonodajalec položaja oseb, ki so ob uveljavitvi ZOFVI opravljale delo v drugi poklicni sferi izven vzgoje in izobraževanja, ni posebej uredil oziroma zanje ni določil prehodnega obdobja za pridobitev ustrezne izobrazbe za morebitno vrnitev v vzgojo in izobraževanje.«

12OdlUS XVI, 81, U-I-259/07, Ur. l. 108/2007: »10. Varstvo pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej je zagotovljeno z določbo 2. člena, da je Slovenija pravna država. Med načela pravne države sodi tudi načelo varstva zaupanja v pravo. To posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od človekovih pravic, katerim po 15. členu pripada strožje varstvo pravic zoper morebitne omejitve in druge posege, to načelo nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne človekove pravice dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med tem in drugimi ustavnimi načeli oziroma dobrinami treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno varovanih dobrin je v posameznem spornem primeru treba dati prednost. Tako je US v obravnavanem primeru ocenjevalo, ali so razlogi za spremembo pravnega položaja pobudnikov v splošnem, javnem interesu in ali je prehodna ureditev v razumnem sorazmerju s cilji, ki jih zasleduje sprememba zakonodaje. Iz zakonodajnega gradiva (Poročevalec DZ 14/07) je razvidno, da bo le v primeru, če se ob uveljavitvi ZUstS-A tudi postopki v že začetih zadevah nadaljujejo po novih določbah, mogoče doseči cilj, ki ga spremembe zakona zasledujejo. Ta cilj pa je zagotoviti, da bo Ustavno sodišče svojo vlogo varuha ustavne demokracije in človekovih pravic lahko opravljalo učinkovito. Po navedbah zakonodajalca učinkovito opravljanje navedenih funkcij pomeni predvsem to, da bo US sposobno v razumnem času odgovoriti na pomembna vprašanja glede varstva človekovih pravic in tako prispevati k temu, da bo zagotovljena visoka raven varstva človekovih pravic v državi. Po oceni US so ti razlogi v splošnem, javnem interesu, prehodna ureditev pa v razumnem sorazmerju s cilji, ki jih zasleduje sprememba zakonodaje. Zato so navedbe pobudnikov, da izpodbijana prehodna določba posega v njihove pričakovane pravice, ki jiH varuje 2. člen, očitno neutemeljene.«