Lovro Šturm, 2011

3Ustavnosodna presoja 149. člena v povezavi z 2. in 120. členom: U-I-178/10, z dne 3. 2. 2011, http://www.us-rs.si/odlocitve/: »24. V svojem bistvenem delu je 149. člen postopkovna določba, ki ureja obliko in pristojnost za sprejetje odločitve o najetju kreditov v breme države in o dajanju poroštev za kredite. Najem kreditov v breme države in prevzemanje poroštev zahteva posebno odločitev DZ v obliki zakona. To pomeni, da se zahteva posebna parlamentarna odločitev, s katero pride do dejanskega ali potencialnega prenosa finančnega bremena v prihodnost, hkrati pa je s 149. členom zagotovljena temeljna pristojnost DZ (sedanjega in prihodnjih mandatnih obdobij), da odloča o izdatkih in prihodkih države, upoštevaje temeljne človekove pravice in svoboščine današnjih in prihodnjih generacij kot tudi načeli pravne in socialne države. S 149. členom pa je zagotovljena tudi posebna, iz načel demokratičnosti in pravne države izhajajoča publiciteta državnega najemanja kreditov in prevzemanja poroštev (Op. 35 Enako H. Kube, Artikel 115 (oktober 2009), v: Maunz/Dürig (ur.), Grundgesetz Kommentar, Band VII, Art. 107–146, München, s. 13).

25. Iz jezikovnega pomena 149. člena ne izhaja, da bi bili določeni vsebinski (materialni) pogoji ali omejitve, na katere bi bilo mogoče vezati državne kredite in poroštva. (Op. 36. To izhaja tudi iz pripravljalnih gradiv za Ustavo. Iz osnutka Ustave je bila namreč črtana določba, ki je najemanje kreditov vezala na vsebinski pogoj (“Krediti se lahko najemajo le za izredne izdatke proračuna”), medtem ko za poroštva tak pogoj v nobeni fazi nastajanja Ustave ni bil predviden. Cerar/Perenič (ur.), Nastajanje slovenske ustave: izbor gradiv Komisije za ustavna vprašanja 1990–1991, III. zvezek, Državni zbor Republike Slovenije, Ljubljana 2001, s. 1139. 37. Svojevrstno omejitev zadolževanja po višini določajo tudi določbe PDEU o čezmernem javnofinančnem primanjkljaju in Protokola št. 12 o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem.) To pa ne pomeni, da je lahko zakon, na podlagi katerega se prevzame državno poroštvo, vsebinsko prazen ali da lahko DZ da bianko pooblastilo Vladi, naj prevzame državno poroštvo oziroma najame kredite. Ustavno zahtevo po sprejetju zakona, na podlagi katerega je dovoljeno zadolževanje, je namreč treba razumeti kot zahtevo po določenosti ali najmanj določljivosti (bodočih) prevzetih obveznosti. Iz zakona, s katerim država prevzema poroštvo, in ne šele iz izvedbenih aktov (na primer poroštvene pogodbe), mora biti razvidno in predvidljivo, za kakšno obveznost se država zavezuje. To izhaja tudi iz načel pravne države (2. člen) in iz načela zakonitosti ravnanja uprave (drugi odstavek 120. člena). Z zahtevo po določenosti oziroma določljivosti se zagotavlja, da odločitev o zadolževanju vselej sprejme DZ sam in da te odločitve ne prenese s splošnim in neomejenim pooblastilom na izvršilno vejo oblasti. Določljivost pomeni, da je mogoče iz zakonskega dejanskega stanja ugotoviti, kakšne bodo bodoče obveznosti države in kakšen namen se uresničuje z zadolževanjem, v vsakem primeru pa morajo biti obveznosti določene po višini, bodisi izrecno bodisi v odstotkih od nekega določenega zneska (na primer skupne vrednosti proračuna). Slednje izhaja iz načela socialne države (2. člen), ki zahteva, da mora država v vsakem trenutku, torej tudi za prihodnje generacije, ki bodo nosile bremena zadolževanja v sedanjosti, zagotavljati socialni minimum, ki ne pomeni le življenjskega minimuma za preživetje, temveč zagotavlja možnosti za negovanje medčloveških odnosov ter možnosti sodelovanja v družbenem, kulturnem in političnem življenju. To je hkrati tista po višini določena meja, ki je zakonodajalec kljub odsotnosti izrecne ustavne določbe o omejitvi zadolževanja po višini ne sme spregledati in države zadolžiti do te mere, da bi bila ogrožena socialna država (Op. 37. Svojevrstno omejitev zadolževanja po višini določajo tudi določbe PDEU o čezmernem javnofinančnem primanjkljaju in Protokola št. 12 o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem)

32. V primeru, ko zakonska ureditev posega v posamezno človekovo pravico, US dopustnost takšnega posega presoja z vidika obstoja ustavno dopustnega cilja (tretji odst. 15. člena) in z vidika načela sorazmernosti (2. člen). Če US ugotovi, da gre za ustavno nedopusten poseg, ugotovi neskladje s človekovo pravico in ne z navedenimi določbami, ki urejajo načela za varstvo človekovih pravic (tako US že v U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005, Ur. l. 118/05, in OdlUS XIV, 88). Povedano drugače, splošno načelo sorazmernosti (2. člen) ne more biti samostojno merilo za presojo skladnosti z Ustavo, temveč je vezano na ugotovljeni poseg v posamezno človekovo pravico. Zato US ni bilo treba odgovarjati na zatrjevano neskladje ZPZFSEu z 2. členom.«