Tone Jerovšek, 2002

20OdlUS IV, 67, U-I-77/93, Ur. l. 43/95: »Pri presoji Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij – ZLPP (Ur. l. 55/92, 7/93 in 31/93) je US navedlo: DZ meni, da ni bila kršena določba 158. člena. Tudi v primerih, ko so bila družbenim pravnim osebam zemljišča dodeljena v brezplačno uporabo s pravnomočno odločbo državnega organa, v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, naj bi bilo to pravico možno odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z zakonom, kar je bilo tudi v tem primeru narejeno.

21Samo dejstvo, da so pravne osebe s pravnomočnimi odločbami pridobile kmetijska ali gozdna zemljišča, še ne pomeni, da ta zemljišča uživajo drugačen lastninski ali upravljalski oziroma razpolagalni status kot druga zemljišča v družbeni lastnini; to velja tudi za podjetja z mešanim kapitalom. Ta zemljišča so bila znotraj družbene lastnine izenačena z drugimi zemljišči.

22V upravni teoriji se poudarja, da pravnomočnost upravnih aktov ne ščiti prepovedi ponovnega odločanja o že odločeni stvari, pač pa pridobljene pravice, v katere z novimi upravnimi akti ni dovoljeno posegati. ZLPP je tranzicijski predpis, ki na ustavni podlagi spreminja nelastnino v lastnino z znanimi lastniki. Družbenolastninskih upravičenj glede na to, razen v obsegu, ki izhaja iz obrazložitve v tej odločbi, ni mogoče šteti za ustavno varovana pridobljena lastninska upravičenja.”

23OdlUS IV, 65, U-I-32/95, Ur. l. 44/95: »V obravnavanem primeru ne gre, kot to meni pobudnik, za tako imenovani retroaktivni učinek zakona, saj zakon povratno učinkuje tedaj, če kot trenutek začetka časovne uporabe določa trenutek pred uveljavitvijo zakona. Gre pa za poseganje v dolgoročnejše pravno razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo, ki ga je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in v postopkih, določenih z zakonom, kot to določa Ustava v 158. členu.«

24OdlUS V, 176, U-I-86/96, Ur. l. 62/96 in 1/97: “Teorija poudarja, da pravnomočnost ne predstavlja načelne prepovedi odločanja, pač pa nespremenljivost pridobljenih pravic, da pa tudi te ne morejo biti varovane močneje, kot to dopuščajo načela socialnih pravic.” US s tem načelno nespremenljivost pravnih razmerij, nastalih s posamičnim aktom, relativizira z drugimi močnejšimi pravicami od pridobljenih pravic. Pravi takole: “S 105. členom Zakona o vojnih invalidih (Ur. l. 63/95) je določeno, da je v roku petih let mogoče v upravnem postopku dokončno odločbo o pravicah po tem zakonu razveljaviti po nadzorstveni pravici, če je bil z njo prekršen materialni zakon v korist posameznika. Enak, torej petletni rok sta določala tudi 110. člen Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev in 3. odst. 42. člena Zakona o vojaških invalidih. Takšna ureditev ni v nasprotju z načeli pravne države, saj omenjena določba že vnaprej sporoča, da bo po nadzorstveni pravici razveljavljena dokončna odločba, če se bo po njeni dokončnosti ugotovilo, da je bila posamezniku priznana pravica, ki mu po zakonu ne pripada. To je tudi v skladu s 158. členom, ki dovoljuje odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne in s tem tudi dokončne odločbe v primerih in po postopku, določenih v zakonu. Načelo pridobljenih pravic zato ne more biti – glede na cilje, ki jih to izredno pravno sredstvo zasleduje – varovano močneje, kot to dopuščajo načela socialnih pravic, pri katerih pa je pomembna tudi sorazmernost, ki bi bila povsem porušena, če bi posameznik prejemal na račun nezakonite odmere več kot drugi posamezniki. To bi bilo tudi v nasprotju z načelom pravičnosti, ki je prav na tem področju še toliko bolj občutljivo glede na primerljivost po zakonu izenačenih posameznikov. Pri tem je potrebno opozoriti, da je zakonodajalec predvidel le razveljavitev nezakonite odločbe z učinki za vnaprej in ne odprave z učinki za nazaj. To pa pomeni, da posameznik, ki bi mu bila odločba razveljavljena po dokončnosti in s tem tudi izvršljivosti, ne bo dolžan vračati preveč izplačanih zneskov.”

25OdlUS IX, 181, U-I-78/99, Ur. l. 66/2000: “Pri tem odmera davčne obveznosti po Zakonu o davku na dodano vrednost – ZDDV na davčno obveznost, odmerjeno po Zakonu o davku na promet nepremičnin – ZDPN, ne vpliva. Ravno nasprotno. Zaradi že plačanega davka po ZDPN je davčna obveznost po ZDDV nižja, kot pa bi bila brez prehodnih zakonskih določb in brez podzakonske operacionalizacijske določbe. Davčna obveznost za davek na dodano vrednost, ki nastane na podlagi ZDDV in ne na podlagi 1. odst. 120. člena Pravilnika, na davčno obveznost po ZDPN torej nima nikakršnega vpliva, kar je razvidno tudi iz tega, da ostane davčna obveznost, odmerjena skladno z določbami ZDPN, nespremenjena. Zaradi tega je neutemeljeno tudi pobudničino zatrjevanje, da naj bi 1. odst. 120. člena Pravilnika v neskladju s 158. členom Ustave posegal v pravnomočne odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin.”