Frančiška Zakrajšek, 2002

6Predmet ustavnosodne presoje so bile predvsem zakonske določbe, ki so urejale pravni položaj državljanov drugih republik prejšnje SFRJ, ki ob osamosvojitvi RS niso pridobili državljanstva RS, so pa imeli v RS stalno prebivališče.

7OdlUS VIII, 22, U-I-284/94, Ur. l. 14/99. ZTuj, ki je bil sprejet v sklopu osamosvojitvene zakonodaje, za to skupino državljanov drugih republik ni vseboval posebnih določb. V 2. odst. 81. člena je le določal, da za navedene osebe začnejo veljati določbe ZTuj dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo RS, oziroma od izdaje dokončne odločbe o državljanstvu. Na podlagi te določbe so pristojni upravni organi z dnem, ko je za te osebe začel veljati ZTuj, prenesli te osebe iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev. Prenos je bil narejen po uradni dolžnosti, ne da bi bili državljani drugih republik seznanjeni s prenosom in poučeni o njihovem novem pravnem položaju. Pravni položaj državljanov drugih republik se je namreč bistveno spremenil, saj so bili v svojem pravnem položaju izenačeni s tujci. Morali so zaprositi za začasno ali stalno prebivanje v RS in izpolnjevati vse zakonske pogoje za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje.

8US je v navedeni odločbi ugotovilo, da bi moral zakonodajalec položaj državljanov drugih republik, ki niso pridobili državljanstva RS, so pa ob osamosvojitvi imeli v Sloveniji stalno prebivališče, urediti posebej in da določbe ZTuj, ki sicer urejajo pridobitev dovoljenja za začasno in stalno prebivanje tujcev, po svoji vsebini ne ustrezajo položaju obravnavane skupine državljanov drugih republik. Zato je ugotovilo, da so bila z ZTuj, ki v prehodnih določbah ne ureja pravnega statusa državljanov drugih republik kot tujcev v RS in, ki so imeli v RS stalno prebivališče in so na njenem ozemlju tudi dejansko živeli, kršena načela pravne države iz 2. člena, predvsem načelo varstva zaupanja v pravo, ki je eno izmed načel pravne države. Državljani drugih republik so se s potekom rokov, določenih v 2. odst. 81. člena ZTuj, znašli v negotovem pravnem položaju.

9Na podlagi 3. odst. 82. člena ZTuj je bilo vsem tujcem, ki so imeli dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi zveznega Zakona o gibanju in prebivanju tujcev (Ur. l. SFRJ 56/80, 53/85, 30/90 in 26/90), dovoljeno, da brez kakšnih novih pogojev še naprej prebivajo v naši državi. Državljanom drugih republik, ki so prav tako zakonito živeli na ozemlju Slovenije in imeli prijavljeno stalno prebivališče, pa zakon njihovega prehodnega pravnega položaja ni uredil in je s tem povzročil, da so bili v slabšem pravnem položaju kot tisti tujci, ki so imeli ta status že pred osamosvojitvijo RS. Ker za opisano razlikovanje US ni našlo stvarno utemeljenega razloga, ki bi utemeljeval, da bi moral biti prehodni pravni položaj državljanov drugih republik, ki so v RS imeli prijavljeno stalno prebivališče in so na njenem ozemlju zakonito prebivali, bistveno drugačen od pravnega položaja tistih oseb, ki so imele položaj tujca s stalnim prebivališčem že pred osamosvojitvijo Slovenije, je ugotovilo, da pomeni opustitev pravne ureditve položaja teh oseb tudi kršitev načela enakosti iz 2. odst. 14. člena. Načelo enakosti, določeno v 2. odst. 14. člena, se nanaša na vse osebe, katerih pravne položaje ureja zakon, ne glede na to, ali imajo položaj tujca ali državljana RS (13. člen).

10US je z navedeno odločbo naložilo zakonodajalcu, da ugotovljeno neskladnost odpravi v roku šestih mescih od dneva objave. Hkrati je tudi določilo, da se do odprave ugotovljene neskladnosti zoper državljana druge republike nekdanje SFRJ ne sme izreči ukrep prisilne odstranitve tujca iz 28. člena ZTuj, če je imel na dan plebiscita 23. 12. 1990 na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in v RS tudi dejansko živi.

11OdlUS IX, 113, U-I-295/99, Ur. l. 54/2000. Predmet ustavnosodne presoje v tej zadevi je bil Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS – ZUSDDD (Ur. l. 61/99), ki je bil izdan na podlagi odločitve US v zadevi OdlUS VIII, 22. US je zaradi kršitve načela zaupanja v pravo iz 2. člena in načela enakosti iz 2. odst. 14. člena razveljavilo pogoje, določene v prvi, drugi in tretji alinei 3. člena ZUSDDD, ker za državljane drugih republik nekdanje SFRJ določajo strožje pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, kot so bili določeni za odpoved stalnega prebivanja tujca na podlagi ZTuj, ki je veljal v času njihovega pravno neurejenega prebivanja v RS. Načelo zaupanja v pravo iz 2. člena in načelo enakosti iz 2. odst. 14. člena je kršeno tudi s tem, da izpodbijani zakon ne daje pooblastila za odločanje po prostem preudarku in ne določa okoliščin, ki bi jih upravni organ upošteval kot odločilne okoliščine pri presoji, ali naj dovoljenje za stalno prebivanje izda kljub obstoju razlogov, ki jih zakon določa za neizdajo dovoljenja.

12OdlUS VII, 134, U-I-206/97, Ur. l. 50/98. V tej zadevi je US presojalo Zakon o spremembah Zakona o tujcih – ZTuj-A (Ur. l. 44/97), ki je triletno bivanje v Sloveniji kot pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje podaljšal na osem let (16. člen). US je zaradi kršitve načela varstva zaupanja v pravo (2. člen) razveljavilo izpodbijani zakon v tistem delu, kolikor se je nanašal na osebe, ki so do uveljavitve izpodbijane ureditve vložile vloge za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje in pri tem že izpolnjevale pogoj triletnega začasnega bivanja v RS. Ugotovilo je, da bi zakon glede na občutno zaostritev pogoja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca (čas začasnega prebivanja v državi, potreben za pridobitev tega dovoljenja, se je podaljšal s tri na osem let) moral urediti prehodno obdobje za osebe, ki so ob uveljavitvi zakona že izpolnjevale pogoj po starem zakonu in vložile vlogo za pridobitev dovoljenja. Določilo je tudi, da se mora za osebe, ki so pred uveljavitvijo zakonske spremembe že izpolnile pogoje po prej veljavnem zakonu in vložile vlogo za pridobitev dovoljenja, uporabljati prej veljavni pogoj triletnega bivanja.