Barbara Kresal, 2002

10OdlUS VII, 222, U-I-20/96 z dne 17. 12. 98, tč. 3, 5 in 6: “Obveznost države, da ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje (78. člen), pomeni obveznost države, da omogoči pridobitev primernega stanovanja vsakemu državljanu, ki si za to prizadeva. Kakšne ukrepe naj za izpolnitev te svoje obveznosti država sprejema, Ustava ne določa. […] Kot ukrep take vrste pa bi lahko opredelili tudi obstoječo davčno olajšavo, saj se osnova za dohodnino zmanjša le, kolikor so bila sredstva porabljena za nakup ali gradnjo stanovanjske hiše ali stanovanja za rešitev stanovanjskega problema zavezanca. […] Izpostavljeno vprašanje višine davčne olajšave, ki je ravno zaradi svoje višine po mnenju pobudnika v neskladju z 78. členom, pa je vprašanje primernosti davčne olajšave, ki kot tako sodi v polje proste presoje zakonodajalca. Izpodbijano zakonsko rešitev, sprejeto v okviru polja proste presoje zakonodajalca, v katerem ta z ekonomskega, fiskalnega in tudi drugih vidikov (po soočenju vseh nasprotujočih interesov, na podlagi ustreznih analiz in izračunov) presoja posamezno rešitev, pa je US z vidika ustavnosti pristojno presojati le, kolikor bi posegala v ustavno zavarovane pravice.«

11OdlUS I, 35, U-I-95/91, Ur. l. 34/92: »Stanovanja kot posebna socialna dobrina predstavljajo stvar, ki ima poseben pomen. Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje (78. člen). Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah – MPESKP v 11. členu zavezuje države pristopnice, da priznavajo vsakomur pravico do življenjskega standarda, ki zadostuje zanj in za njegovo družino, vštevši sem tudi stanovanje, pri čemer države članice to uresničujejo z ustreznimi ukrepi. Zakonodajalec je torej imel pravico in dolžnosti, da uredi problematiko stanovanj v družbeni lastnini na poseben način.«

12OdlUS IV, 167, Up-71/95 z dne 20. 6. 1995: »Ustava namreč ne zagotavlja absolutne pravice do pridobitve lastninske pravice na stanovanju tistemu, ki stanovanje zaseda, tako kot tudi ne zagotavlja državljanom absolutne pravice do stanovanja. ‘Temeljne pravice do stanovanja’, na katero se sklicujeta pritožnika, Ustava ne pozna. Z določbo 78. člena (primerno stanovanje) Ustava zavezuje državo samo k ustvarjanju možnosti, da si državljani pridobijo primerno stanovanje. Eno takšnih možnosti vsebuje prav 117. člen Stanovanjskega zakona, ki pa na podlagi 67. člena določa tudi pogoje za njegovo pridobitev.« (Enako npr. tudi OdlUS V, 207.)

13OdlUS III, 9, U-I-9/92, Ur. l. 9/94: »[…] obveznosti države, da ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, ni mogoče povezovati z določbami Stanovanjskega zakona – SZ o upravljanju večstanovanjskih hiš in z obvezno določitvijo upravnika. SZ namreč vsebuje druge določbe, ki so namenjene izvrševanju obveznosti države iz 78. člena. To so zlasti tiste njegove določbe, ki se nanašajo na nacionalni stanovanjski program in stanovanjski sklad RS ter uporabnike njegovih sredstev, na občinske stanovanjske programe in na pomoč pri pridobitvi stanovanj.«

14OdlUS IX, 142, Up-122/00 z dne 30. 5. 2000: »Določba 78. člena, katere kršitev pritožnica zatrjuje, zavezuje državo k ustvarjanju možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, ne daje pa pravice državljanu zahtevati od države stanovanja ali celo zahtevati od nje, naj ga pušča v stanovanju, ki ga nezakonito zaseda. Iz istega razloga tudi ne gre za kršitev pritožničine pravice do socialne varnosti iz 50. člena. Možnost podaljšanja najemnega razmerja oziroma njegovo prehajanje na drugo osebo ob smrti najemnika je ukrep zagotavljanja socialne funkcije stanovanja in s tem socialne varnosti najemnika ter določenega kroga oseb. Omejitev tega kroga oseb na ožje družinske člane najemnika, ob dejstvu, da predstavlja obveznost sklenitve najemne pogodbe za lastnika omejitev ustavne pravice do zasebne lastnine, ter ob upoštevanju, da Ustava države ne zavezuje, da skrbi za socialno varnost svojih državljanov s točno določenimi ukrepi, temveč si ukrepe izbere sama, sama po sebi zato ni v nasprotju s pravico do socialne varnosti iz 50. člena.«

15OdlUS VI, 74, Up-119/94, Ur. l. 24/97, tč. 12 in 13: »Pritožnica z odločbo organa JLA z dne 19. 8. 1991 ni mogla pridobiti stanovanjske pravice in zaseda sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Zato svojega dejanskega in pravnega položaja ne more primerjati s tistimi, ki so stanovanjsko pravico pridobili z veljavnim pravnim naslovom pred 25. 6. 1991.

16Socialna in druga upravičenja za dodelitev stanovanja lahko vsakdo uveljavlja hkrati in enakopravno z drugimi v okviru stanovanjske politike RS. Očitna posledica osamosvojitvenega procesa in dogajanj znotraj njega je ravno dodelitev spornega stanovanja pritožnici: do tega in številnih takih dodelitev je moglo priti ravno zaradi odhajanja JLA s slovenskega ozemlja, kar je sprostilo vojaške stanovanjske fonde. Pritožnica je zaradi izpodbijane sodbe prikrajšana le za izboljšanje stanovanjskih razmer, ki se ji je v zvezi z izrednimi razmerami in dogodki obetalo, a se ni uresničilo, ker za to ni bilo zakonite podlage. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ne gre za kršitev pravice do socialne varnosti iz 50. člena in pravice do primernega stanovanja iz 78. člena.«

17Problematika dodelitve ali zamenjave vojaških stanovanj je bila obravnavana tudi npr. v zadevah OdlUS V, 192; sklep št. Up-26/96 z dne 5. 11. 1998; sklep št. Up-129/96 z dne 5. 11. 1998; sklep št. Up-134/96 z dne 25. 5. 1999; sklep št. Up-203/96 z dne 25. 5. 1999; sklep št. Up-330/98 z dne 10. 10. 2000, v katerem je US med drugim zapisalo: »Po 78. členu je država dolžna ustvarjati možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, ni pa te ustavne določbe mogoče razumeti tako, da bi bil na njenem temelju kdorkoli upravičen do uporabe konkretnega stanovanja brez veljavnega pravnega naslova.«; idr. Pri odločanju pa je potrebno zagotoviti vsa ustavna procesna jamstva – npr. v OdlUS IX, 136.

18OdlUS V, 208, Up-102/96 z dne 27. 11. 1996, tč. 8: »V okviru ustavne pritožbe US v skladu s 50. členom ZUstS presoja le, ali so bile z izpodbijanimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Očitka kršitve 78. člena, ki določa, da država ustvarja pogoje za pridobitev primernega stanovanja, US zato ni moglo presojati, saj ne gre za ustavno določbo, iz katere bi izhajale kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine.«