Klemen Jaklič, 2002

37a) OdlUS II, 106, U-I-146/93 z dne 18. 11. 1993: Pobudnik je izpodbijal 9. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija – ZRTVS ter med drugim navajal, da je ta določba v nasprotju z 2. odst. 39. člena. Čeprav je pobudnik živel v tistem delu Slovenije, ki je sprejemal le prvi program RTV, je moral plačevati celotno RTV naročnino, prav tako kakor tisti naročniki, ki so lahko sprejemali več programov RTVS.

38US je v obrazložitvi zapisalo: »Prav tako ta zakonska določba glede na svojo vsebino ne posega v pravico pridobiti si informacijo javnega značaja (2. odst. 39. člena). Ta ustavna določba namreč zagotavlja vsakomur pravico zahtevati informacijo javnega značaja od vira informacije, če za tako zahtevo izkaže v zakonu utemeljen pravni interes. V obravnavanem primeru pa ne gre za tako pravico, temveč za omejene možnosti sprejemanja informacij javnega medija, ki jih ta posreduje javnosti, pri čemer omejene možnosti sprejema informacij niso posledica prikrivanja teh informacij ali oviranja njihove objave, temveč posledica omejenih tehničnih možnosti.«

39b) OdlUS III, 123, U-I-172/94, Ur. l. 73/94: V tem primeru je US odločalo o vprašanju, ali je določba 2. odst. 31. člena ZRTVS, ki poleg veljavne ureditve za imenovanje in razrešitev direktorja javnega zavoda RTVS uvaja nedoločen in pravno neopredeljen pojem potrditve imenovanja, v neskladju z načelom pravne države (2. člen).

40US je odločilo, da je šlo za zatrjevano kršitev Ustave, v svoji obrazložitvi pa se je med drugim sklicevalo tudi na svobodo tiska oz. javnih glasil in javnih medijev. Zapisalo je: »Položaja in mesta generalnega direktorja RTVS pa ni mogoče presojati samo s stališča zakonske ureditve položaja direktorjev javnih zavodov, ampak tudi glede na poseben pomen, ki ga ima in ga mora imeti generalni direktor pri zagotavljanju svobode tiska, s katero na tem mestu označujemo širši pojem svobode javnih glasil oz. javnih medijev in v tem kontekstu zlasti tudi elektronskih medijev.

41[…] Zato si ni mogoče zamisliti svobode tiska in novinarjev v RTV brez relativne samostojnosti in strokovne neodvisnosti direktorja RTV v razmerju do nosilcev družbene, ekonomske in politične moči ter do vsakokratne oblasti, ki so zastopani v Svetu kot organu upravljanja. Zahtevana neodvisnost je seveda legitimno omejena z načinom omejitve direktorja RTV in z njegovo javno odgovornostjo za opravljanje javne funkcije v javnem interesu. Vendar morata biti njegova avtonomnost in odgovornost razvidni in predvidljivi. Te zahteve niso izpolnjene, če je direktorjev položaj odvisen od vsakokratne sestave organa upravljanja, od vsakokratne razporeditve politične moči pri »ustanovitelju« zavoda ali od formalnih sprememb, ki jih ta lahko kadarkoli sprejme glede statusa zavoda.«

42c) OdlUS VI, 125, U-I-137/94 z dne 9. 10. 1997: V tem primeru je US odločilo, da zakonodajalec s tem, ko je dal lokalnima radijskima postajama Murski val in Koroški radio koncesijo za izvajanje nacionalnega programa za narodne skupnosti in za slovenske narodne manjšine, ni prekršil Ustave.

43V obrazložitvi je med drugim zapisalo: »Na podlagi 39. člena je RS dolžna zagotoviti javno obveščanje na nacionalni ravni, pri tem pa je Ustava ne veže, da bi to morala zagotavljati zgolj preko javnega zavoda. Obseg izvajanja nacionalnega radijskega programa preko javnega zavoda RTVS in navedenih lokalnih radijskih postaj je zato zakonodajalec uredil v polju svoje proste presoje, pri tem pa ni ravnal arbitrarno. US sprejema trditev DZ, da je sporno zakonsko rešitev pogojevalo dejstvo, da so narodne skupnosti in slovenske narodne manjšine tradicionalno vezane na lokalni program Murski val in Koroški radio in da je zanje sprejem njunega programa najugodnejši.«

44č) OdlUS VI, 181, Up-20/93 z dne 19. 6. 1997: V obrazložitvi te odločbe z vidika 39. člena je US najprej razložilo nekatera osnovna vprašanja splošne svobode izražanja: »V 1. odst. 39. člena je zagotovljena temeljna pravica do svobode izražanja vsakomur – fizičnim in pravnim osebam, ki se ukvarjajo z javnim obveščanjem, da svobodno izbirajo, sprejemajo in širijo informacije, misli, ideje in mnenja. Svoboda izražanja za javna glasila pomeni, da so neodvisna pred vsakršnim državnim ali drugim nadzorom in da ni dovoljena nikakršna cenzura od zunaj. Javna glasila opravljajo dejavnost, s katero zagotavljajo uresničevanje pravice do obveščenosti vseh državljanov in je namenjena ljudem, skupnosti. Omejitve so dopustne le v skladu s 3. odst. 15. člena Ustave in v okvirih, ki jih dopušča 10. člen EKČP.«

45Nato je razložilo tudi vprašanje učinkovanja ustavnih pravic (v tem primeru svobode izražanja) nasproti »tretjim« (teorija Drittwirkung): »[…] Na tem mestu je v presojo nujno treba pritegniti tudi znani nemški ustavnopravni pojem Drittwirkung der Grundrechte (učinkovanje ustavnih pravic nasproti »tretjim«, torej v razmerjih med zasebniki, ne nasproti državi) – pojem, ki se prav pod nemškim imenom Drittwirkung uporablja tudi v drugih evropskih državah in pred ESČP. Najkrajše rečeno gre za to, da ustavne pravice praviloma v vseh državah varujejo človeka pred posegi države oziroma sploh javne oblasti (tudi občin, javnih zavodov in drugih nosilcev javnih pooblastil) in se zastavlja načelno vprašanje, ali je sploh možno ustavnopravno varstvo teh pravic (npr. z ustavno pritožbo) tudi zoper kršitve s strani »tretjih«, torej ne države in drugih nosilcev javnih pooblastil, ampak s strani drugih zasebnikov.

46[…] Teorija Drittwirkung odgovarja na to vprašanje tako, da dopušča neposredno Drittwirkung, torej neposredno učinkovanje ustavnih pravic v razmerju med zasebniki, le pri ustavnih pravicah, pri katerih že iz ustavnega besedila izhaja, da naslovljencem niso dane samo v razmerju do javne oblasti (v nemški ustavi kot taka velja le t. i. koalicijska svoboda med partnerji tarifnih, po naše kolektivnih pogodb, v naši Ustavi pa je takih pravic mnogo več, med njimi tudi vsekakor obe pravici iz 40. člena) – pri drugih ustavnih pravicah pa je možna le posredna Drittwirkung in sicer na ta način, da je pravice, dane v zgolj zakonsko urejenih razmerjih med zasebniki (civilnopravnih, delovnopravnih itd.), treba interpretirati v duhu ustavno zagotovljenih pravic, zlasti seveda takrat, kadar tega ne zagotavlja (ali ne zagotavlja v zadostni meri) že sama zakonska ureditev takih razmerij oziroma pravic. S tem v zvezi se govori tudi o »radiacijskem efektu ustavnih pravic« na zakonsko urejene pravice (Ausstrahlungswirkung). Kadar sodišče pri presojanju spora iz takega razmerja zakonsko urejenih pravic ne bi interpretiralo v zadostni meri v duhu ustavnih pravic, bi torej lahko na ta način prišlo tudi do prej omenjene posredne kršitve ustavnih pravic in do varstva tako kršenih ustavnih pravic z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Tipičen primer bi bil npr. spolna ali rasna diskriminacija pri zaposlovanju. Kolikor in kjer tega izrecno ne prepoveduje že sama zakonodaja, bi se prizadeti torej lahko skliceval tudi na posredno kršitev ustavne prepovedi tovrstne diskriminacije, pa čeprav, vsaj v večini držav, tako diskriminacijo ustave izrecno prepovedujejo le nosilcem javne oblasti.«

47V konkretnem primeru je US odločilo, da je uredniška odklonitev (šlo je za zasebnega izdajalca časopisov) novinarjevega prispevka, s katerim je le-ta želel nadaljevati polemiko »z lastno hišo« potem, ko je uredništvo njegovo kritiko že javno zavrnilo, ob dejstvu, da novinar s svojim nadaljnjim odgovorom dejstev in podatkov ne bi bistveno dopolnil, v zadostni meri upoštevala »posredno Dritwirkung«. Iz tega razloga ni šlo za kršitev splošne svobode izražanja iz 39. člena.

48d) OdlUS VIII, 116, Up-150/97 z dne 4. 2. 1999: Pritožniki so na podlagi 157. člena ZOR poizkušali doseči prepoved zatrjevane kršitve svojih osebnostnih pravic (predvsem časti in dobrega imena) tako, da bi tožena stranka morala prenehati z razpečevanjem ali razdeljevanjem publikacije, v kateri je bilo med drugim zapisano, da so partizani vse Titove nasprotnike, ki so se po kapitulaciji Nemčije na Koroškem predali Britancem, brez predhodnega sojenja postrelili.

49Vrhovno sodišče je zavzelo in obrazložilo stališče, da tožniki niso aktivno legitimirani, ker gre za zahtevek iz 157. člena ZOR občanu le takrat, ko je napadena konkretno in individualno njegova osebnostna pravica, ne pa tudi, kadar morebitni napad velja skupini, katere neindividualizirani član je prizadeti občan.

50US je presodilo, da takšna interpretacija 157. člena ZOR, kot jo je uporabilo Vrhovno sodišče, ne krši Ustave. Zapisalo je, da drugačna, nujno mnogo širša razlaga, med drugim tudi »ne vzdrži preizkusa z metodo logične razlage, saj bi pripeljala do nepredvidljivo in morda tudi neobvladljivo velikega števila potencialnih tožnikov oziroma zahtevkov, česar zakonodajalčevi volji ni mogoče pripisati. Drugačna razlaga bi lahko v praksi preveč posegala v drugo človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino, namreč svobodo izražanja (39. člen).«

51e) OdlUS VIII, 174, U-I-226/95, Ur. l. 60/99: Določbi 169. člena in 171. člena KZ opredeljujeta dve izmed kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. Po 1. odst. 171. člena KZ se za žaljivo obdolžitev kaznuje, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu. Po 1. odst. 169. člena KZ pa se za razžalitev kaznuje, kdor koga razžali. Določbi 4. odst. 171. člena in 3. odst. 169. člena KZ določata dva primera, ko se, kljub podanosti elementov iz 1. odst. 171. člena KZ oziroma iz 1. odst. 169. člena KZ, storilec ne kaznuje. Četrti odstavek 171. člena KZ se tako glasi: »Če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (169. člen) ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen).« Tretji odstavek 169. člena KZ pa se glasi: »Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.«

52Pobudnik je predložil prvostopno sodbo, s katero je bil obtoženi novinar oproščen očitkov zasebne tožbe, češ da naj bi bil storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Sodišče je ugotovilo, da je imel novinar utemeljen razlog, da je verjel v resničnost spornih trditev. Ker sporna trditev ni imela narave žaljive vrednostne ocene, ampak je šlo za zatrjevanje dejstev, pa naj bi v očitanem ravnanju po stališču sodišča ne šlo niti za razžalitev. Predmet presoje so bile navedbe o pobudnikovem domnevno nedopustnem ravnanju, povezanem z opravljanjem funkcije ministra. S svojo pobudo za presojo ustavnosti je pobudnik izpodbijal že omenjeni izjemi (iz 4. odst. 171. člena in 3. odst. 169. člena KZ), ki določata dva primera, ko se, kljub podanosti elementov kaznivih dejanj žaljive obdolžitve in razžalitve, storilec ne kaznuje.

53US je odločilo, da z določitvijo omenjenih izjem zakonodajalec ni kršil Ustave, to svojo odločitev pa je utemeljilo z ustreznim tehtanjem med kolidirajočima ustavnima vrednotama, namreč varstvom časti (34. in 35. člen) in svobodo izražanja (39. člen): »Z izpodbijanima določbama je zakonodajalec uredil nasprotje med dvema pravno varovanima vrednotama: na eni strani sta varovana čast in dobro ime, na drugi pa svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja, obramba pravic ter varstvo drugih upravičenih koristi in interesov, med katerimi je za obravnavani primer pomembna svoboda izražanja. Izključitev protipravnosti za določene primere zatrjevanja oziroma raznašanja žaljivih dejstev in vrednostnih ocen je primerno sredstvo za dosego uravnoteženja nasprotujočih si pravno varovanih interesov. Zgolj dejstvo, da je razlog za izključitev protipravnosti določen v posebnem delu KZ in kot tak ‘izstopa’ od tistih, ki so urejeni v splošnem delu in ki jih pobudnik šteje za upravičene (silobran, skrajna sila, sila, grožnja), pa tudi ne utemeljuje njegove nerazumnosti. Očitno neutemeljene so pobudnikove trditve, da sta izpodbijani določbi v evropski civilizaciji že preseženi. Iz sodb ESČP, v katerih so bile predmet presoje odločitve različnih evropskih držav, je mogoče sklepati ravno nasprotno. Sodišče je v več primerih prav zaradi varstva svobode izražanja posege v čast in dobro ime štelo za dopustne. […]

54Temelj in mejo ustavnega varstva časti predstavljata določbi 34. in 35. člena Ustave. Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti pa izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic. Že ime pove, da so to pravice, ki gredo človeku kot osebi, kot takemu. Z jamstvom osebnostnih pravic so zagotovljeni tisti elementi posameznikove osebnosti, ki niso varovani z drugimi določbami Ustave (s svobodo vesti, izražanja itn.), a je šele skupaj z njimi posamezniku dana možnost, da se svobodno razvija in oblikuje svoje življenje v skladu z lastnimi odločitvami. V tem pa je tudi del vsebine kazenskopravnega varstva časti in dobrega imena. Kazenskopravna teorija s pojmom čast razume skupek moralnih kvalitet v najširšem smislu, ki jih ima posameznik kot član družbe oziroma določene družbene skupine. Pri tem sta posameznikova zavest o lastni vrednosti in njegovo mnenje o samem sebi varovana posredno, to je toliko, kolikor mu tako vrednost priznavajo drugi. Ta tako imenovana objektivna čast pa obsega tiste vrednosti, ki so potrebne, da človek lahko izpolnjuje svoje bistvene, specifično človeške in življenjske dolžnosti, ter tiste lastnosti in sposobnosti, ki mu omogočajo, da lahko te dolžnosti izpolnjuje. Kolikor je z določbami KZ o varstvu časti in dobrega imena varovana posameznikova pravica, da se mu prizna vrednost, ki jo ima kot človek, in vrednost, ki jo je pridobil z legitimnim razvojem svoje osebnosti, sta s tem zagotovljeni tudi pravica do osebnega dostojanstva in jamstvo osebnostnih pravic.

55Na drugi strani je tudi svoboda izražanja neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, poleg tega pa konstitutivni temelj svobodne demokratične družbe. Zaradi obojega jo primerjalno ustavno pravo šteje za eno najplemenitejših človekovih pravic (11. člen francoske deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789) in ‘temelj ter nepogrešljivi pogoj domala vsake druge oblike svobode’ (Cardozo). Bistvena značilnost, ki odlikuje človeka, je prav oblikovanje in izražanje misli in idej. Misleči človek mora imeti možnost, da rezultat svojih razmišljanj posreduje drugim. To ohranja in vzpodbuja samospoštovanje zrele osebe in je kot tako nujna predpostavka za oblikovanje svobodne osebnosti, sposobne samostojnega in odgovornega odločanja. Svoboden posameznik, sposoben racionalnega odločanja, pa je tudi temelj demokratično organiziranega političnega sistema. Njegov nepogrešljiv sestavni del je javna in odprta razprava o zadevah, ki so splošnega pomena. Odprt proces omogoča spopad mnenj o vprašanjih, ki zadevajo vsakogar, in tehtanje argumentov. Soočenje nasprotujočih si in različno motiviranih pogledov prispeva k bolj učinkovitemu in bolj zanesljivemu procesu odločanja. Z udeležbo v tem procesu je ljudem dana možnost, da prispevajo k odločitvam, ki jih zadevajo, hkrati pa odprtost in preglednost delovanja zmanjšuje možnost zlorab. Če naj bo razprava res svobodna, pa mora biti pravica posameznika, izražati svoja mnenja, v načelu varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna.

56Med zadevami splošnega pomena, ki naj bodo v demokratični družbi deležne odprte in javne razprave, so na prvem mestu tiste, ki so predmet političnega odločanja bodisi v zakonodajni bodisi v izvršilni veji oblasti. V OdlUS III, 123, U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 je US že poudarilo, da svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost, pogojuje njeno sposobnost za nadziranje vseh vej oblasti ter zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti. Na ta način omogoča uravnoteženo ravnanje politične oblasti v državi in nadzor nad tem ravnanjem. Ker svobodno izražanje misli in idej v demokratičnem sistemu zagotavlja kontinuirano razpravo o zadevah splošnega pomena, morajo osebe, udeležene v procesu političnega odločanja, bolj kot osebe, ki so z izjavami drugih prizadete v okviru zasebnega spora, sprejemati kritiko svojega ravnanja. Z vstopom v politični prostor se neogibno izpostavijo strogi presoji svojih besed in ravnanj. S tem prevzamejo tudi tveganje, da bosta tako njihovo ravnanje kot drža predmet ostrih, neprizanesljivih in tudi pretiranih mnenj, izraženih v neredko polemičnih razpravah v javnosti. Stališče, da so meje sprejemljive kritike glede idej in drže političnih voditeljev širše kot glede drugih oseb, je ESČP poudarilo že v zadevi Lingens v. Avstrija. Iz sodbe v zadevi Thorgeir Thorgeirson v. Islandija pa je mogoče sklepati, da gre svobodi izražanja visoka stopnja varstva tudi v drugih zadevah javnega pomena.«

57US je v nadaljevanju zapisalo, da v luči dejstev konkretnega primera ni mogoče sklepati, da z določitvijo izjem, v 4. odst. 171. člena in 3. odst. 169. člena KZ, zakonodajalec pravicam, varovanim s 34. in s 35. členom Ustave, ni dal prave teže. To svoje stališče je obrazložilo takole: »Iz določb KZ v poglavju o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime izhaja, da zakonodajalec zagotavlja širše varstvo pred neresničnimi žaljivimi dejstvi kot pred resničnimi. Z vidika javne razprave o zadevah, ki se tičejo procesa političnega odločanja, tako razlikovanje ni ustavno sporno. Neresnična dejstva sama po sebi ne morejo prispevati niti k obveščenosti ljudi niti k nadzoru nad ravnanjem nosilcev političnega odločanja. Da ravno obratno velja za resnična dejstva, ni potrebno posebej utemeljevati. Pobudnik pa tudi ni navedel argumentov, ki bi vzpostavljali ustavnopravne pomisleke glede zakonske določbe, ki določeno skupino žaljivih dejstev, za katera ni ugotovljeno, ali so resnična ali neresnična, enači z resničnimi. Določba opredeljuje meje varovanja časti in dobrega imena, ko je tako varstvo v koliziji s pomembnejšimi interesi (opredeljenimi v 3. odst. 169. člena KZ). Ker je varstvu teh interesov dana večja teža kot varstvu časti in dobrega imena, osebi, ki varuje tak interes, ni mogoče naložiti neizključljivega tveganja, povezanega z izjavo neresnične trditve. Še posebej je zakonska porazdelitev tveganj ustavno nesporna v primeru, kot je pobudnikov, kjer gre na nasprotni strani za svobodo izražanja. Težko izpolnljive zahteve glede dokazovanja resničnosti zatrjevanih dejstev lahko ne le ogrozijo, ampak tudi dejansko ohromijo in omejijo odprto javno razpravo. Enake posledice bi imelo tudi neupoštevanje težav pri preverjanju resničnosti dejstev. Strah pred tem, da ne bo mogoče dokazati resničnosti trditev, ne preprečuje le razkritja dejstev, ki so neresnična, ampak pomeni tudi zadržanost pri razširjanju dejstev, ki so resnična. Zaradi takšne samocenzure bi bil nadzor nad ravnanjem nosilcev političnega odločanja le še navidezen. Brez izpodbijanega dela določbe 4. odst. 171. člena KZ, ki se glasi: ‘če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal’, bi torej svoboda izražanja v bistvenem delu ostala brez varstva. Iz navedb pobude ne izhaja, da bi obstajala skupina primerov, ki bi z določbo 4. odst. 171. člena (v povezavi s 3. odst. 169. člena) bila zajeta, pa ne bi smela biti. Objava podatkov, povzetih po poročilu državnega organa, namreč ni tak primer. Morebitno nepravilno razlago določbe, ki bi pomenila kršitev pravic iz 34. in iz 35. člena Ustave, pa je mogoče izpodbijati z ustavno pritožbo.

58Tisti del določbe, za katerega izpodbijanje ima pobudnik pravni interes, se glasi: ‘Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi pri izvrševanju časnikarskega poklica, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.’ Tudi ta določba ureja kolizijo med varovanjem časti in dobrega imena ter svobodo izražanja. Izključuje protipravnost lahko tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. Že zgoraj je bilo povedano, da je v interesu ohranjanja svobodne in neovirane razprave o zadevah, ki so predmet političnega odločanja, treba vzeti v zakup tudi ostrino, grobost in pretiranost posameznih izraženih mnenj. Strah pred kaznovanjem zaradi določenih vrednostnih izjav lahko ohromi javno razpravo, tako da ta ne opravlja več funkcije, ki bi jo v demokratični družbi morala. Prav zaradi nedotakljivosti jedra pravic iz 34. in iz 35. člena Ustave pa je izražanju grobih vrednostnih ocen v izpodbijani določbi postavljena meja. Kjer govorcu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, ampak zgolj za žalitev drugega – pobudnik govori o senzacionalističnem in škandaloznem pisanju, protipravnost ni izključena. Tudi določbi 3. odst. 169. člena KZ po navedenem ni mogoče očitati, da bi nedopustno omejevala pravice iz 34. in iz 35. člena Ustave. Kot je bilo navedeno že v prejšnji točki obrazložitve, pa tudi tu velja, da je nedopusten poseg v ustavne pravice lahko storjen tudi z razlago določbe v konkretnem primeru. Taka odločba je lahko predmet ustavnosodne presoje z vložitvijo ustavne pritožbe.«

59f) OdlUS IX, 310, Up-50/99, Ur. l. 1/2001: V tej odločbi je US odločalo o koliziji med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja oz. pravico do umetniškega ustvarjanja ter razložilo njuno razmerje. Preden je primer prišel pred US, je Vrhovno sodišče s svojo odločitvijo toženima strankama prepovedalo nadaljnje kršenje pravice tožeče stranke do zasebnosti z objavljanjem v tisku (šlo je za objavo knjige V znamenju lože) in razširjanjem imena in priimka tožeče stranke v zvezi s članstvom v prostozidarski loži.

60Toženi stranki, ki sta izgubili pravdo pred Vrhovnim sodiščem, sta vložili ustavno pritožbo in na podlagi njunih navedb, da sodišče ni vzpostavilo ravnovesja med nasprotujočimi si pravicami, temveč je favoriziralo pravico do zasebnosti; navedb, da imajo državljani pravico do informacij o delovanju združenj, katerih cilji so usmerjeni v dobrobit vseh državljanov; navedb, da je informacija o delovanju tovrstnih združenj brez navedbe imen nepopolna informacija, ter na podlagi navedb, da se ima avtor pravico samostojno odločiti o tem, ali bo določeno osebo imenoval s polnim imenom, je US izpodbijane sodbe preizkusilo z vidika morebitne kršitve svobode izražanja (39. člen) in svobode umetniškega ustvarjanja (59. člen) ter odločilo, da je v konkretnem primeru prišlo do zatrjevane kršitve Ustave.

61V obrazložitvi je med drugim zapisalo: »Zasebnost sodobna pravna teorija opredeljuje kot področje posameznika, v katerem ne sme nihče posegati brez zakonskega pooblastila. Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Toda, pravica do zasebnosti ni absolutna pravica, temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z vedenjem posameznika v javnosti. Človek se namreč kot družbeno bitje, ki nenehno prihaja v stik z drugimi ljudmi, ne more povsem izogniti temu, da se iz raznih vzrokov in nagibov tudi drugi zanimajo zanj in za njegovo zasebno življenje. Pri tem bi področje zasebnega življenja posameznika lahko razdelili: na področje intimnega in družinskega življenja, na področje zasebnega življenja, ki se ne odvija v javnosti, in na področje življenja posameznika v javnosti. Na splošno velja, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. Pri presoji dopustnosti posega v posameznikovo pravico do zasebnosti je treba upoštevati tudi značilnosti subjekta, v katerega pravice se posega. Ob tem pravna teorija navaja, da je brez privolitve prizadetega mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (t. i. absolutne osebe iz javnega življenja) in osebe, ki javnost zanima samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (t. i. relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah. Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Toda tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja. Posebna pravila za reševanje kolizije med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja oziroma pravico do umetniškega ustvarjanja veljajo, kadar oseba (v pogovoru ali umetniškem delu) v okviru opisovanja lastnega življenja razkriva zasebno življenje druge osebe. Svoboden razvoj posameznikove osebnosti namreč zahteva, da človeku ne gre samo obstoj, ki je izoliran od vseh drugih bitij, temveč moramo posamezniku prav zaradi svobodnega razvoja njegove osebnosti (ta je podlaga za priznanje vseh posameznih osebnostnih pravic) omogočiti aktiven, ekstravertiran razvoj. Človeku kot družbenemu bitju mora biti omogočeno, da svoja mnenja ne samo oblikuje, temveč tudi posreduje (ustno, pisno ali pa s konkludentnimi dejanji) in jih dograjuje v stikih z drugimi. Glede na to mora imeti posameznik pravico, da, upoštevajoč omejitve glede popisovanja posameznikovega intimnega življenja, v svojem avtorskem delu popiše (ali v pogovoru, ki se nanaša na njegovo življenje, omeni) osebe, s katerimi je prihajal v stik in dogodke, ki jih je z njimi doživel, ne da bi za to potreboval njihovo privolitev. Ta pravica mu gre v okviru njegove svobode izražanja oziroma umetniškega ustvarjanja in to ne glede na to, ali gre za osebo iz javnega življenja ali za “navadnega” posameznika.

62[…] Glede na to je presoja, da mora imeti v konkretnem primeru pravica do zasebnosti prednost pred svobodo izražanja in umetniškega ustvarjanja, v neskladju z Ustavo. Odločitev sodišča zato pomeni kršitev pritožnikove svobode izražanja (39. člen) in umetniškega ustvarjanja (59. člen).«