Janez Čebulj, 2011

6OdlUS XI, 132, U-I-63/01, Ur. l. 54/02: »8. Pojem in status javnih cest ureja 2. člen ZJC. Javne ceste so prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Javne ceste so javno dobro in so izven pravnega prometa (prvi in drugi odstavek 2. člena ZSZ). To pomeni, da javna cesta ne more biti na zemljišču v zasebni lasti, ne da bi bil prej z lastnikom sklenjen pravni posel za pridobitev zemljišča ali zoper njega izveden zakoniti razlastitveni postopek.

10. V obravnavanem primeru Občina s pobudnikoma ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišča. Zoper njiju niti ni bil izveden postopek razlastitve po določbah ZSZ in v skladu z 69. členom Ustave, zato je 6. člen Odloka o kategorizaciji v izpodbijanem delu v nasprotju z 8. členom ZTLR in z 69. členom Ustave. Ker 6. člen Odloka o kategorizaciji v tem delu nezakonito posega v lastninsko pravico, je v nasprotju tudi s 33. členom Ustave. Ustavno sodišče ga je zato razveljavilo.«

7OdlUS XIV, 89, U-I-226/04 z dne 1. 12. 2005: »4. Prvi in drugi odstavek 70. člena Ustave sta namenjena varstvu javnega dobra in naravnih bogastev. Že iz 5. člena Ustave izhaja dolžnost države, da skrbi za ohranjanje naravnih bogastev in da ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj. Po drugem odstavku 72. člena Ustave država skrbi tudi za zdravo življenjsko okolje. Zato je na podlagi prvega odstavka 70. člena Ustave zakonodajalec dolžan urediti pogoje posebne rabe javnega dobra. Ti pogoji so prilagojeni temu, da posebna raba predstavlja izjemo od pravila, da je raba javnega dobra namenjena vsem pod enakimi pogoji. Splošna raba javnega dobra torej ni brezpogojna, saj mora zagotavljati njegovo ohranjanje, če že ne njegovo izboljševanje. Javno dobro (zlasti naravno, kot je v obravnavanem primeru voda) in naravna bogastva so namreč del ekosistemov, to je naravnih združb, katerih del je tudi človek. Namen varstva okolja je po 2. členu Zakona o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 41/04 – v nadaljevanju ZVO-1) spodbujanje takšnega družbenega razvoja, ki omogoča dolgoročne pogoje za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter ohranjanje biotske raznovrstnosti. Cilj varstva okolja je med drugim trajnostna raba naravnih virov. Za doseganje tega cilja je predvideno tudi plačevanje rabe naravnih virov. Po načelu trajnostnega razvoja iz 4. člena ZVO-1 je država dolžna spodbujati takšen gospodarski in socialni razvoj družbe, ki pri zadovoljevanju potreb sedanje generacije upošteva enake možnosti zadovoljevanja prihodnjih generacij in omogoča dolgoročno ohranjanje okolja. To pomeni, da prvi odstavek 70. člena Ustave predvideva, da bo zakonodajalec iz navedenih okoljevarstvenih razlogov določil omejitve splošne rabe javnega dobra z določitvijo pravic njegove posebne rabe. Pobudnikom torej 70. člen Ustave ne zagotavlja pravice do splošne rabe vode za oskrbo njihovih gospodinjstev, kot to neutemeljeno zatrjujejo. Neutemeljen je zato njihov očitek, da izpodbijane določbe ZV-1 posegajo v to pravico in da so zato v neskladju z načelom sorazmernosti iz 2. člena Ustave.«

8OdlUS XV, 70, U-I-40/06, Ur. l. 112/06: »11. Zakonodajalec mora pri določanju vsebine lastninske pravice na posameznih dobrinah upoštevati družbene spremembe. Največje spremembe nastajajo prav na področju naravnega bogastva. Glede na to je zakonodajalec s tem, ko je v drugem odstavku 163. člena ZVO-1 določil, da je divjad v državni lasti in ne nikogaršnja stvar, ravnal v skladu s pooblastili, ki izhajajo iz 5. in 70. člena Ustave. Zato z izpodbijano ureditvijo ni posegel v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. US se v tej zadevi ni bilo treba opredeliti do tega, ali bi bila tudi drugačna ureditev v skladu z določbama 5. in 70. člena.«

9OdlUS XV, 78, U-I-98/04, Ur. l. 120/06: »40. ZDLov-1 je uvedel nov sistem upravljanja z divjadjo. Divjad je iz družbene lastnine prešla v državno lastnino. ZDLov-1 je preoblikoval prejšnji sistem, ki je temeljil na ureditvi družbene lastnine, v sistem, v katerem je divjad naravno bogastvo, njen lastnik pa država. Zato ima država pravico upravljati z divjadjo in lahko pravico do trajnostnega gospodarjenja z divjadjo (lovsko pravico) s koncesijo prenese na druge subjekte, ki so usposobljeni za upravljanje, rabo ali izkoriščanje divjadi. Posledica prenosa naravnih dobrin v lastnino države je, da je za njihovo upravljanje, rabo ali izkoriščanje drugih fizičnih ali pravnih oseb potrebna koncesija. V postopku podeljevanja koncesij za upravljanje, rabo in izkoriščanje naravnih dobrin pa je država dolžna spoštovati pridobljene pravice. Drugačno ravnanje bi bilo v neskladju z 2. členom (U-I-32/95).

47. Zakonodajalec je z ureditvijo v 1. točki 26. člena ZDLov-1 zagotovil prehod obstoječih pravic koncesijskega značaja v novi pravni režim in z določitvijo prednostne pravice dosedanjim upravljavcem lovišč zagotovil varstvo pridobljenih pravic. Vendar zakonodajalec prednostne pravice pri pridobitvi koncesije za trajnostno gospodarjenje z divjadjo ni omejil na čas prehoda v novi pravni režim. Zakonodajalec je določil prednostno pravico obstoječih upravljavcev lovišč tudi pri vseh nadaljnjih postopkih podelitve koncesije za trajnostno gospodarjenje z divjadjo. Prednostna pravica ni omejena samo na prehodno obdobje, v katerem naj bi se dosedanji upravljavci lovišč pripravili in prilagodili na novo ureditev z namenom varstva pred posegi v pridobljene pravice. Ko gre za poznejše podeljevanje koncesij, pa razumnega razloga za prednostno pravico lovskih organizacij iz 1. točke 26. člena ZDLov-1 ni več. Ker zakonodajalec ni omejil trajanja prednostne pravice dosedanjih upravljavcev lovišč pri pridobitvi koncesije na postopek prve podelitve koncesije po uveljavitvi ZDLov-1, je brez razumnega razloga postavil v neenakopraven položaj druge subjekte, ki bi lahko sodelovali na javnem razpisu v nadaljnjih postopkih podelitve koncesije za trajnostno gospodarjenje z divjadjo v posameznem lovišču. Zato je 26. člen ZDLov-1 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave (1. točka izreka).«

10OdlUS XVI, 84, U-I-76/07, Ur. l. 117/07: »11. V obravnavani zadevi je torej treba presoditi, ali obstaja razumen razlog za različno ureditev glede obstoja ovir za vračanje v naravi naravnih vrednot v državni lasti in naravnih vrednot v lasti lokalnih skupnosti. Pobudnica se sklicuje na dolžnost varstva naravnih vrednot z izvajanjem ukrepov varstva, ki jih ZON nalaga tako državi kot lokalnim skupnostim (prvi odstavek 45. člena ZON). Pomembnost teh obveznosti lokalnih skupnosti naj bi izhajala tudi iz 46. člena ZON, ki določa ukrepanje države namesto lokalne skupnosti, če je naravna vrednota ogrožena. Glede na to, da so naravne vrednote lahko v lasti fizičnih ali pravnih oseb ter v lasti države ali lokalne skupnosti (prvi odstavek 40. člena), dolžnost države in lokalnih skupnosti, da izvajajo ukrepe varstva naravnih vrednot, sama po sebi res ne more biti odvisna od lastništva naravnih vrednot.

13. Kot ovira za vračanje v naravi je bila izpodbijana določba že predmet ustavnosodne presoje. Z odločbo št. Up-395/06 in U-I-64/07 je US med drugim presodilo, da navedena določba ni v neskladju z Ustavo. Pri presoji je upoštevalo, da je zakonodajalec s tretjim odstavkom 18. člena ZDen določil tudi vračanje nepremičnin, ki so razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, in sicer pod pogoji ZDen. Odločitev, da prepoved razpolaganja z zavarovanimi nepremičninami v državni lasti ni v neskladju z Ustavo, je med drugim utemeljilo tudi s stališčem, po katerem se zakonski lastninskopravni režimi posameznih vrst stvari razlikujejo, pri čemer je treba upoštevati tudi pomen določene vrste stvari za skupnost, ker je javni interes pri različnih vrstah stvari različno intenzivno izražen (53. točka obrazložitve citirane odločbe).

15. Po navedenem je lastništvo države še posebej pomembno pri posebej redkih in izjemnih naravnih vrednotah, ki so glede na kriterije iz 37. člena ZON prav zaradi svojih lastnosti opredeljene za naravne vrednote državnega pomena. Naravne vrednote državnega pomena so namreč tiste, ki imajo mednarodni ali velik narodni pomen, ta pa se ugotavlja na podlagi strokovnih meril vrednotenja primerjalno za celo državo (drugi odstavek 37. člena ZON). …

16. To pomeni, da je zakonodajalec za različno ureditev glede prepovedi razpolaganja kot ovire za vračanje v naravi imel razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Zato prvi odstavek 85. člena ZON ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Tudi če takšnega razloga za različno zakonsko ureditev ne bi bilo, zakonodajalec ureditvi razpolaganja z zavarovanimi nepremičninami v državni lasti in v lasti lokalnih skupnosti ne bi mogel izenačiti z določitvijo prepovedi razpolaganja lokalnim skupnostim (za kar se pobudnica zavzema). S tem bi namreč posegel v pravno varovan položaj, ki so ga denacionalizacijski upravičenci imeli po tretjem odstavku 18. člena ZDen (glej 9. točko obrazložitve te odločbe). …«