Janez Čebulj, 2002

16OdlUS V, 190, Up-155/95 z dne 5. 12. 1996: “10. Po določbi 1. odst. 23. člena ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja posamezniku, da bo lahko v razumnem času s sodnim varstvom uveljavil svojo pravico. Na kazenskem področju pa zagotavlja posamezniku, zoper katerega je bil uveden kazenski postopek, da bo ta v razumnem roku končan s pravnomočno odločitvijo sodišča. S tem bo posameznik rešen bremena negotovosti in določenih posledic, ki jih ima zanj uvedeni kazenski postopek. Med možnimi posledicami pa je vsekakor najhujša prav ta, da je zoper njega lahko odrejen pripor. Presojo tega, ali sodišče odloči o obtožbi brez nepotrebnega odlašanja ali v razumnem roku, kakor to določa 1. odst. 6. člena EKČP, je mogoče opraviti le ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Na presojo vpliva več dejavnikov, med njimi tudi ravnanje pritožnika, narava in značilnosti konkretnega kazenskega postopka ter ravnanje pristojnih organov državne oblasti.”

17OdlUS IX, 309, Up-73/97, Ur. l. 1/2001: »5. US je že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu OdlUS VII, 116, Up-369/97 z dne 21. 1. 1998). Stališče je oprlo tudi na ureditev po ZUS, ki med določbami o pristojnosti povzema ustavno določbo 2. odst. 157. člena (3. odst. 1. člena ZUS). Poleg tega pa so tudi druge njegove določbe prilagojene naravi ustavnih pravic. Tako ima npr. sodišče več možnosti za meritorno odločitev o tožbi (1. odst. 2. člena); dana so mu široka pooblastila, da vsebino odločitve prilagodi naravi kršene ustavne pravice in dejansko doseže, kar je treba, in o zadevi odloči brez odlašanj ali izda (urejevalno) začasno odredbo (2. in 3. odst. 62. člena). Taka ureditev nudi dovolj zanesljivo podlago za sklepanje, da je tožba v upravnem sporu lahko učinkovito pravno sredstvo za varstvo ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V odločbi Up 277/96 z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189) je sprejelo stališče, da sodno varstvo v upravnem postopku ne bi bilo učinkovito v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Zato je v takšnih primerih dopustno vložiti ustavno pritožbo. Navedena stališča US so bila sprejeta v primerih, ko je kršitev še trajala. Iz njihovih obrazložitev izhaja, da je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po 2. odst. 157. člena kot subsidiarno ne pride več v poštev. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen), lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem; ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo.”