Janez Čebulj, 2011

11OdlUS XIV, 72, U-I-65/05, Ur. l. 92/05: »13. Po dosedanjem stališču US ima prizadeta oseba glede na veljavno zakonodajo v primeru, kadar je postopek, v katerem naj bi bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že (pravnomočno) končan, na voljo le tožbo za plačilo odškodnine na podlagi 26. člena. O tej tožbi odloča sodišče v pravdnem postopku [21] po splošnih pravilih odškodninskega prava, ki jih ureja Obligacijski zakon (Ur. l. 83/01 in nasl. – v nadaljevanju OZ). Na tej podlagi lahko sodišče prizadetemu dosodi odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, če so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Ni pa posebnih zakonskih določb, ki bi omogočale prizadeti osebi uveljaviti pravico do pravičnega zadoščenja v smislu EKČP. To velja tudi v primeru, ko se odškodnina zahteva s tožbo v upravnem sporu (prvi odstavek 62. člena ZUS). Pravično zadoščenje (just satisfaction) zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v smislu EKČP namreč ne pomeni odškodnine v klasičnem smislu po kriterijih civilnopravne odgovornosti za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo, kar velja tudi za odškodnino po 26. členu. Gre za zadoščenje, katerega prvenstveni namen je odmena zaradi opustitve pozitivne dolžnosti države, da zagotovi tak sistem oziroma organizacijo postopkov, ki bodo omogočali, da posameznik pride do odločitve sodišča v razumnem času. Ker ZUS, ki glede na drugi odstavek 157. člena sicer ureja sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala, je v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena (1. točka izreka).«

12Up-1065/05, Up-1067/05, Ur. l. 11/06: »17. V odločbi št. Up-123/95 z dne 6. 10. 1997 (OdlUS IV, 135) je US že presojalo razlago petega odstavka 207. člena ZKP z vidika morebitne kršitve 23. člena v povezavi z 19. členom. Ugotovilo je: “Določba petega odstavka 207. člena ZKP ne more biti edino merilo presoje še dovoljenega trajanja pripora. Sodišče jo sme in mora upoštevati le tedaj, ko bi to pomenilo zvišanje ravni ustavno zagotovljenega varstva.” In še: “Pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja že 23. člen. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (tretji odstavek 5. člena) ji z določitvijo sankcije – izpustitvijo po prekoračitvi razumnega časa trajanja pripora – daje še dodatno težo. Iz obeh določb izhaja, da zgolj obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in pripornega razloga po poteku določenega časa ne more več utemeljevati nadaljnjega trajanja pripora. Sodišče mora zato odgovoriti na ugovor priprte osebe, da traja pripor že nerazumno dolgo. Določno mora navesti tiste okoliščine konkretnega primera, ki po njegovem mnenju upravičujejo nadaljnje trajanje pripora. Če sodišče ni izvedlo postopka in izdalo pravnomočne obsodilne sodbe v razumnem času, je dolžno priprtega izpustiti.” V obrazložitvi je tudi zapisano: “Po določbi prvega odstavka 15. člena se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Zakon lahko v določenih primerih določi le način njihovega izvrševanja. Omejene pa so lahko le s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (drugi in tretji odstavek 15. člena). Pri nekaterih ustavnih pravicah pa zakonska ureditev načina njihovega izvrševanja ni potrebna. Morebitne zakonske določbe, ki urejajo tako pravico, zato ne morejo zniževati ravni varstva, ki jo zagotavlja Ustava. Ena takih pravic je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.”

22. Razumen čas trajanja pripora je mogoče presojati le glede na okoliščine konkretnega primera. Pritožnika v ustavni pritožbi sicer navajata, da sta ob vložitvi ustavne pritožbe v priporu že 33 mesecev, vendar je njune navedbe, ko izpostavljata nerazumno dolgo trajanje pripora, mogoče razumeti tako, da predvsem izpodbijata trajanje od razglasitve sodbe dalje. Pritožnika sta bila prijeta na podlagi mednarodne tiralice v V. V. dne 4. 2. 2003 in dne 29. 8. 2003 izročena naši državi, od tedaj dalje se nahajata v priporu. Obtožnica je bila vložena dne 28. 10. 2003 in je postala pravnomočna dne 6. 11. 2003. Obsodilna sodba je bila razglašena dne 27. 5. 2005, pisno izdelana pa dne 29. 11. 2005. Na podlagi vpogleda v spis se izkaže, da je sodišče od trenutka razglasitve sodbe dalje, poleg odločanja o podaljševanju pripora, odločalo o začasnih odredbah za zavarovanje premoženjskopravnih zahtevkov in izdajalo sklepe o odmeri nagrade zagovornikom. Pritožnika sta bila ob izdaji izpodbijanega prvostopnega pripornega sklepa, to je 26. 9. 2005, v priporu dve leti, sedem mesecev in 22 dni, ob izdaji pisnega odpravka sodbe pa že dve leti, devet mesecev in 25 dni. Kot izhaja iz izpodbijanega prvostopenjskega sklepa, je sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora presojalo le obstoj zakonskih in ustavnih pogojev za podaljšanje pripora iz razloga begosumnosti in pri pritožniku tudi iz razloga ponovitvene nevarnosti. Obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora se z vprašanjem razumnega trajanja pripora sploh ne ukvarja. To vprašanje pa bi se moralo postaviti sodišču samo po sebi, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je po razglasitvi sodbe že tretjič podaljšalo pripor za nadaljnja dva meseca, medtem pa je bil kazenski postopek še vedno v isti fazi (to je v fazi pisne izdelave sodbe). Iz izpodbijanega sklepa ni razvidna utemeljitev sodišča, katera so tista dejstva in okoliščine, ki bi v konkretnem primeru, ob upoštevanju različnih dejavnikov, med njimi tudi ravnanja pritožnikov, narave in značilnosti konkretnega kazenskega postopka in ravnanja pristojnih državnih organov, še upravičevala nadaljnje trajanje pripora. … «

13Up-904/08, Ur. l. 58/10: »10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožnica dne 23. 12. 1998 vložila tožbo na ugotovitev terjatve iz delovnega razmerja, ki jo je reševalo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Kranju, pod št. Pd 1094/98. Pritožnica je torej z vložitvijo navedene tožbe zahtevala sodno varstvo, in sicer, da o njeni pravici odloči navedeno sodišče. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je pritožnica s toženo stranko dne 18. 7. 2003 sklenila sodno poravnavo. Sodna poravnava vsebuje vse elemente poravnave po obligacijskem pravu, vsebuje pa tudi procesne elemente. Izmed procesnih učinkov je za to zadevo pomemben učinek, da je s sodno poravnavo končan spor med strankama. Šele s sklenitvijo sodne poravnave je prenehala potreba po sodnem varstvu, to je, da sodišče v razumnem času vsebinsko, meritorno odloči o sporu. S sklenitvijo sodne poravnave je namreč le prenehala potreba po sodnem varstvu spora med pritožnico in toženo stranko iz delovnega spora, ker sta sporno razmerje medtem uredili s sklenjeno sodno poravnavo, pritožnica pa se  s sklenitvijo sodne poravnave ni odpovedala pravici do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja za čas od vložitve tožbe do sklenitve sodne poravnave. Zato je stališče sodišč, da se je pritožnica s sklenitvijo sodne poravnave odpovedala sodnemu varstvu in s tem pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v neskladju s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena. Stališče, da se je pritožnica s sklenitvijo sodne poravnave s toženo stranko iz delovnega spora odpovedala sodnemu varstvu v razmerju do države, pomeni zanikanje obstoja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot dela pravice do sodnega varstva. Tudi iz sodne prakse ESČP ne izhaja, da bi sodišče sklenitvi sodne poravnave pripisalo takšen učinek na pravico do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Zaradi navedenega stališča, ki je v neskladju s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena, US ugotavlja, da sodišči v izpodbijanih sodbah obstoja protipravnega ravnanja nista presojali niti na podlagi določb ZVPSBNO niti presoje nista opravili na smiselno enak način. Sodišči bi morali v postopku odločanja o odškodnini zaradi kršitve pravice do sodnega varstva, katere del je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, presoditi, ali je ravnanje sodišča oziroma opustitev ravnanja sodišča od vložitve tožbe do sklenitve sodne poravnave protipravno, upoštevajoč prej navedena merila [10], ki jih pri presoji upošteva ESČP. Sodišče prve stopnje sploh ni presojalo morebitne protipravnosti ravnanja sodišča (niti tega ni storilo Višje sodišče), temveč je tehtalo, kaj je pritožnica dosegla s sklenjeno sodno poravnavo v primerjavi s tem, kaj bi dosegla, če bi bila izdana sodba, in torej sploh ni presojalo ravnanja sodišča, temveč učinek oziroma rezultat sodne poravnave za pritožnico.«

14U-I-207/08, Up-2168/08, Ul. l. 30/10: »16. Prehodna ureditev ZVPSBNO je zato obremenjena z nenačrtovano protiustavno pravno praznino. Strankam, med katere sodi tudi pobudnica, namreč učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v sodni praksi ni zagotovljeno. Po ustaljenem stališču ESČP mora biti pravno sredstvo učinkovito ne le v teoriji, temveč tudi v praksi. Da bi bilo treba odškodninsko sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotoviti še toliko bolj prav obravnavani skupini oškodovancev, je še zlasti očitno ob dejstvu, da tem oškodovancem, drugače kot tistim, katerih položaj ZVPSBNO celovito ureja, v času domnevne kršitve obravnavane pravice učinkovita pospešitvena pravna sredstva niso bila dostopna. Tem oškodovancem potem, ko je kršitev pravice že prenehala, drugačne oblike sodnega varstva niti ni več mogoče zagotoviti, saj vzpostavitev prejšnjega stanja po naravi stvari ni mogoča. Pravično zadoščenje je po prenehanju kršitve te pravice sicer mogoče zagotoviti zgolj z ugotovitvijo kršitve, vendar iz sodne prakse ESČP jasno izhaja, da to praviloma ne more pomeniti zadostne odmene za kršitev te pravice. ESČP je sicer že večkrat izrazilo stališče, da lahko pomeni učinkovito pravno sredstvo v primeru, ko je postopek že pred uveljavitvijo pospešitvenih pravnih sredstev trajal nerazumno dolgo in ko pritožnik v času nastale kršitve učinkovitih pospešitvenih pravnih sredstev še ni imel na voljo, le naknadna zagotovitev kompenzacijskega pravnega sredstva za škodo, ki jo je pritožnik utrpel zaradi nerazumno dolgega sodnega postopka. Zato bi moral zakonodajalec enako, kot je uredil položaj oškodovancev, ki so zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, do katere je prišlo pred uveljavitvijo ZVPSBNO, pravično zadoščenje uveljavljali pred ESČP, urediti tudi položaj obravnavane skupine oškodovancev. US je zato ugotovilo, da je 25. člen ZVPSBNO, kolikor ne ureja tudi položaja drugih oškodovancev, katerim je domnevna kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena (1. točka izreka). Ker je ugotovilo neskladje z navedenima ustavnima določbama, očitkov pobudnice o neskladju prehodne ureditve ZVPSBNO z drugimi določbami Ustave ni presojalo.«

15Up-1171/09, Ur. l. 45/10: »5. US je z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Ur. l. 30/10) ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Da bi bilo v času do odprave ugotovljenega ustavnega neskladja učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno tudi tej skupini oškodovancev, je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.

6. V navedeno skupino domnevnih oškodovancev sodi tudi pritožnik. Ker je v konkretnem primeru zavrnitev pritožnikovega zahtevka utemeljena na stališču, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO ni pomenila pravno priznane oblike škode, za katero je mogoče oškodovancu prisoditi denarno odškodnino, je bila pritožniku zaradi že ugotovljene protiustavne pravne praznine v prehodni ureditvi ZVPSBNO pravica do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena tudi v konkretnem sodnem postopku. Zato je US izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka).«