Barbara Pernuš – Grošelj, 2002

17Upravičenec 74. člena je vsakdo (fizična ali pravna oseba), ki opravlja ali namerava opravljati (vstop na trg!) gospodarsko dejavnost (na trgu in odplačno). V zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti ali s takšno namero se namreč sprejema različne gospodarske odločitve in skladno s sprejetimi odločitvami tudi ravna. Pri gospodarski dejavnosti gre sicer predvsem za namen pridobitništva (Šinkovec–1997, s. 329 in Šinkovec–2000, s. 979), vendar je novejša praksa US “opravljanje pridobitne dejavnosti na trgu” kot možni kriterij razlikovanja za določitev kroga upravičencev iz 74. člena presegla. US je namreč v odločbi OdlUS X, 43 (tč. 9 obrazložitve) opozorilo, da je na podlagi določbe 2. odst. 74. člena mogoče s posebnim zakonom dovoliti opravljanje gospodarske dejavnosti tudi drugim subjektom, ne le gospodarskim, pri tem pa obiter dictum zavzelo stališče, da kadar jim zakonodajalec dovoli opravljanje določene gospodarske dejavnosti, so tudi druge organizacijske oblike (na primer zavodi, društva itd.) v tem obsegu tržni subjekti in da so pri svojem nastopanju na trgu prav tako nosilci svobodne gospodarske pobude in uživajo varstvo po Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence – ZPOmK.

18V zvezi z določitvijo kroga upravičencev je treba omeniti, da se je v praksi US doslej že večkrat izpostavil problem pravnih oseb javnega prava ter vprašanja, ali oziroma v katerih primerih in pod kakšnimi pogoji le-te uživajo ustavnosodno varstvo ustavnih pravic. US je tako v starejšem primeru, ko je pobudnik javni zavod (Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije) zatrjeval, da je izpodbijana zakonska ureditev med drugim v nasprotju tudi s 74. členom, v odločbi glede očitanega posega v pobudnikovo pravico iz 74. člena zapisalo: “Pobudnik je oseba javnega prava, namenjena izvajanju javne službe na področju obveznega zdravstvenega zavarovanja. Kot oseba javnega prava nima pridobitnega značaja in ni namenjena izvajanju dejavnosti na trgu zaradi pridobivanja dobička. Njene pravice, obveznosti in odgovornosti so opredeljene z zakonom oziroma aktom o ustanovitvi, zato zakonodajalec z uzakonitvijo izpodbijane določbe pobudniku ni kršil 74. člena.” (OdlUS VI, 164, U-I-90/95, Ur. l. 1/98, tč. 13). Navedena odločba je bila sprejeta s šestimi glasovi proti trem (proti so glasovali sodniki Jambrek, Jerovšek in Šturm), v tej zadevi pa je zanimivo tudi pritrdilno LM sodnika Krivica, iz katerega izhaja stališče, da bi bilo treba pobudo zaradi odsotnosti pravnega interesa morda celo zavreči. Ker je pobudnik javni zavod, torej javnopravna oseba, naj kot tak sploh ne bi bil nosilec pravic, ampak le pristojnosti; upravljanje in gospodarjenje s sredstvi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po njegovem mnenju ni njegova pravica, ampak njegova pristojnost. Glede podrobnejše argumentacije tega stališča se sklicuje tudi na svoje pritrdilno ločeno mnenje v predhodni zadevi (OdlUS VI, 57, U-I-112/95, Ur. l. 34/97, s. 288-292), kjer se podrobno ukvarja z vprašanjem primerov veljave ustavnih pravic v korist pravnih oseb javnega prava, pri čemer priznava zlasti možnost varstva njihovih procesnih pravic. Ustavno sodišče je kasneje (odločba št. OdlUS X, 108, Up-373/97, Ur. l. 19/2001) priznalo varstvo ustavno zagotovljenih procesnih jamstev (ugotovilo je kršitev 22. člena) pravni osebi javnega prava (šlo je za občino), vendar se je hkrati izrecno izognilo odgovoru na vprašanje, ali (in v katerih primerih) bi bila lahko pravna oseba javnega prava (občina) upravičenec pravice do zasebne lastnine.

19V zvezi s 3. odst. 74. člena je morda treba dodati, da ZPOmK v 2. členu v bistvu določa zavezane subjekte in se preko tega delno lahko sklepa na upravičence. Sicer pa se zdi vprašanje upravičencev, vsaj kar zadeva določbe 3. odst. 74. člena, še dokaj nedorečeno. Iz izpred ZPOmK objavljenega članka “Koga varuje konkurenčno pravo in pred kom” izhaja, da medtem ko so zavezanci zakonsko opredeljeni, odgovor na vprašanje, koga varuje konkurenčno pravo, ni povsem jasen. Konkurenčno pravo ima namreč med drugim za cilj poleg varstva konkurence kot take (podpiranje uveljavljanja trga in konkurence na njem tako, da bodo prišli do izraza primarni konkurenčni dejavniki), tudi krepitev podjetniške dejavnosti in varstvo uporabnikov, uvajanje novosti ter pospeševanje ekološko boljših rešitev (Grilc–1996 a, s. 786). Odgovor na vprašanje možnih upravičencev določbe 3. odst. 74. člena, pa se zdi povezan tudi z vprašanjem pravnega interesa. V zakonski ureditvi (sedaj ZPOmK) se varstvo konkurence kot take navezuje na možnost uvedbe postopka po uradni dolžnosti pred Uradom za varstvo konkurence (Urad), kar v postopku pred US ne pride v poštev. Tudi t. i. actio publica, ko bi kdorkoli v javnem interesu lahko sprožil postopek pred US, v našem pravnem sistemu ne obstaja. Medtem pa je tudi ZPOmK v delu, ki se nanaša na postopek pred Uradom, uvedel zahtevo, da mora zainteresirana tretja oseba izkazati svoj pravni interes v primeru, da zahteva pričetek postopka zaradi verjetnosti kršitev določb tega zakona (23. člen), kot tudi v primeru kasnejše prijave svoje udeležbe v postopku (26. člen). Ta zahteva se zdi strožja kot npr. v nemškem pravu in pravu ES, v obeh primerih naj bi namreč zadoščal že občuten ekonomski interes, kar naj bi bil tudi smisel udeležbe tretjih (konkurentov. dobaviteljev, oziroma odjemalcev). Zainteresirane osebe pa praviloma težko izkažejo kaj več od močnega ekonomskega interesa. Zato bo v tem delu odločilno tudi, kako bo praksa Urada tolmačila pojem pravnega interesa. Enako velja tudi za možnost udeležbe potrošniških organizacij (Grilc et al., s. 154–155 in 160–163). V splošnem US za izpolnitev pravnega interesa zahteva neposreden vpliv na pravni položaj vlagatelja ter ne priznava ekonomskega interesa. Zato se zdi previdnejše, da se subjekte, ki ne opravljajo gospodarske dejavnosti, npr. uporabnike ali potrošniške organizacije, ki so sicer lahko zainteresirani za konkurenco na nekem področju, ali celo v konkretnem primeru, že v principu ne obravnava kot naslovljence oziroma upravičence pravice iz 74. člena. Drugače pa bi verjetno lahko zaključili za morebitne primere, ko bi šlo hkrati za udeležence v konkretnih postopkih. Zaradi močnejše povezave med pravom preprečevanja nelojalne konkurence in potrošniškim pravom, bi to verjetno lahko prišlo bolj v poštev v teh primerih.